(VAŠ GLAS) Generacija fenomenov v Sočiju, kaj bo v Pekingu?

Še pomnite Soči izpred osmih let in eksplozijo veselja, kakršne Slovenci na olimpijskih igrah nismo imeli ne prej in ne potem? Kolajne so padale ena čez drugo, tam, kjer smo jih pričakovali, in tam, kjer jih nismo. Kot bi vrečo Rusi pozabili prav pred slovenskim avtobusom in bi si vsak vzel ven, kar se mu je svetilo. No, seveda je bilo vseh osem pošteno zasluženih, prigaranih, od obeh zlatih Tine Maze, prvih in doslej edinih v zimskih športih za našo državo, do obeh Petra Prevca ter Žana Koširja pa tudi Vesne Fabjan in Teje Gregorin. A bera bi bila še večja brez nesrečnikov, poškodovanega Roberta Kranjca, ki se je pod skakalnico ustavljal na eni nogi, Filipa Flisarja, ki je razbit zmagal v malem finalu, osmoljenca Jakova Faka in še koga. Celo hokejistom, za katere je bila čudežna že pot na obalo Črnega morja, se je svetilo odličje, če postanemo že malce požrešni.

Bili so to prijetni dnevi tudi za nas poročevalce, čeprav naporni, ko so prsti itak že v na minuto tempiranem olimpijskem urniku morali še hitreje tolči po tipkovnici. Ker sorazmerno z uspehom se je seveda povečalo zanimanje bralcev (beri: zahteve šefov) in sproščal prostor v časopisu. In v Sočiju je bil seznam želja po intervjujih, reportažah ter komentarjih že kar neskončen, da se je tipkalo ne le v medijskih središčih, ampak tudi ob prevozih s prizorišča na prizorišče ter se kdaj zaspalo z računalnikom na kolenih v hotelski postelji. Posebno doživetje je bila tudi panoramska vožnja z avtobusom po prazni avtocesti ob vsakični osvojitvi medalje iz gora do Črnega morja (kot z Rogle v Maribor) in nato seveda nazaj do današnjega dirkališča formule ena v Sočiju, kjer so bili vse dvoransko dogajanje in vsi slavnostni dogodki. Tam so se delile medalje, tam je prvič na zimskih igrah odmevala Zdravljica.

Na olimpijskih igrah je za novinarje včasih odločilnega pomena jutranje tehtanje možnosti vrhunskega rezultata posameznih športnikov in izbor prizorišča. Kaj bo danes top zgodba, kje bo danes kolajna? Zaradi številnih uspehov naših smo bili v Rusiji že malce zmedeni, ker se je zdelo, da lahko pade kjerkoli, kar pa niti ni bilo daleč od resnice. Težave so imele tudi od Večera bogatejše medijske hiše, ki so na športni vrhunec poslale več kot enega novinarja. V tem duhu gre razumeti kolega, ki je deskarja Tima Kevina Ravnjaka po uspešnem polfinalu kar brez ovinkarjenja pobaral: "Imaš kaj možnosti za kolajno?" In dobil je blagoslov, da se je iz ekstremnega parka Roza Hutor preselil na sosednji breg Rdeče poljane, ker je bil to dan slovenskih deklet. V razmaku dveh ur sta slavili Fabjanova, ki je dokazala, da smučarski tek živi tudi po eri Petre Majdič, in Gregorinova, ki je slovenski biatlon postavila na svetovni zemljevid. "Nismo še rekli zadnje," je ponarodelo slovensko frazo v Rusiji izdahnila Gregorinova. Mazejeva je besede že naslednji dan potrdila z prvim zlatom. "Me smo fenomeni, generacija fenomenov," je pribila Črnjanka.

In bo kar držalo, ker tista generacija je domov prinesla le eno kolajno manj kot vse prejšnje in edina naslednja v samostojni državi skupaj. Bile so to najuspešnejše igre po številu in lesku ter hkrati ene v najdaljšem nizu treh, ko se naši junaki niso vračali praznih rok.