Če se nam slučajno ljubi, lahko na Televiziji Slovenija spremljamo marsikaj. Na eni strani imamo recimo izvirno, domačo - čeprav po žanru turško ali mehiško - nadaljevanko Takšno je življenje. To je dolgčas, napaberkovan iz zakladnice slovenskih samopercepcijskih klišejev, gledljiv samo iz privoščljivega, nergaškega firbca. Na drugi strani pa lahko gledamo - če gledamo - Tarčo. Oddaja slovi po tem, da nam TVS pod blagovno znamko raziskovalnega novinarstva prodaja populistično sesuvanje domnevnih ali dejanskih nepravilnosti. Probleme najprej prikažejo z zgroženimi uredniškimi prispevki, ti pa so potem iztočnica za studijska soočenja ne nujno vpletenih gostov v studiu med seboj in z zadirčno voditeljico.
Ni vse tako idealno
Kar zadeva Tarčo, se celo programsko in poslovno vodstvo TVS zaveda, da ni vse tako idealno.
V osnutku programsko-produkcijskega načrta (PPN) za leto 2026 piše: "Oddaja (Tarča) ne bo senzacionalistična, ampak jo bomo vzpostavili na najvišji ravni strokovne, umirjene studijske razprave o razkritih nepravilnostih s poudarkom na gostih, ki lahko osvetlijo vzroke in opozorijo na morebitne sistemske težave in pomanjkljivosti."
In še: "Politiki bodo glede na zapisano gostovali (v oddaji) le takrat, ko bodo klicani na odgovornost, ne pa kot komentatorji dogajanja. Bistvo bo torej preiskovalno novinarstvo, iskanje rešitev, ne zgolj polemična studijska razprava."
Gre za to, da v Tarči včasih nastopajo politiki in druge bolj ali manj javne osebnosti, ki s témo oddaje nimajo kaj prida opraviti, se pa odlikujejo s provokativno predolgim jezikom. Ker je to dobro za gledanost.
Iz muhe slona
Uredništvo Tarče je na PPN odgovorilo takole: "Če bo predlog sprejet, bi bili lahko pod pretvezo krepitve strokovnosti deležni posega v uredniško avtonomijo pri izbiri gostov, ki jih vodstvo Televizije (…) v oddaji ne bi več želelo."
Niso pa bili edini, ki so iz programske muhe naredili političnega slona. Celo vladni Socialni demokrati so se čutili dolžne pripomniti, da je to "grob poseg v avtonomijo novinarskega poklica in razgradnja (njegovega) poslanstva". Tako kot po drugi strani opozicijska SDS, ki je že pred dvema mesecema skozi minimegafon svojega javnega glasila prerokovala: "Malokdo je mislil, da bo RTV Slovenija šla tako daleč, da bo oddajo Tarča razmesarila do take mere, da bodo najprej odstavili urednika, na koncu pa celo zamenjali Eriko Žnidaršič."
Nacionalni šport
Zaskrbljena javnost se čuti dolžno postavljati v bran Tarči, ker je šimfanje nacionalne televizije podoben nacionalni šport kot šimfanje oblasti. Pri tem grejo tako daleč, da se na podlagi programskih naključij - kot je bil pred časom koncert RTV Simfonikov v terminu Tarče - spuščajo v šlogarska ugibanja, kaj se dogaja na Televiziji Slovenija.
Ko je enkrat izjemoma oddajo vodil Igor E. Bergant, se je takoj vsul plaz domnev, da pa je Eriki in Tarči zdaj očitno res odklenkalo. Zato se je ta teden celo voditeljici sami zdelo treba še pred četrtkom, da bi se izognila "nejasnostim in nepotrebnim špekulacijam", obelodaniti - kar ji je treba šteti v majhen plus -, da bo oddaja odpadla samo zato, ker je bolna, in ne, ker bi bila padla v nemilost. Vse nas je seveda že ful skrbelo, da so jo končno odžagali.
Antagonizem
Baje pa je Erika Žnidaršič pred kratkim gostovala pri tistem zelo gledanem podkasterju na YouTubu in povedala par krepkih na račun programskih in poslovnih principov na RTV oziroma TVS. Očitno se čuti dovolj močno, da si je upala v tako ekspliciten antagonizem do vodstva. Javno interno prepiranje televizijcev je bilo nekoč endemično razširjeno, zdaj pa že nekaj časa tega nismo doživeli. Razloga za to najbrž nista niti depolitizacija niti repolitizacija nacionalke, ampak verjetno neminljiva zasluga predsednice uprave Natalije Gorščak in direktorice TVS Ksenije Horvat.
Ker si ne upajo
A kakorkoli, status Erike Žnidaršič je na Televiziji Slovenija podobno zaščiten kot recimo status Jožeta Možine. Možina je na varnem, ker je desničar oziroma ker ustvarja vsebine, namenjene intelektualnemu in zgodovinskemu razvedrilu desničarske publike. Vodstva ne moti, da so njegovi Pričevalci po vseh profesionalnih kriterijih totalno substandardni. Tega se vodstvo zaveda, a je Možinova oddaja vendarle nedotakljiva. S toleriranjem njegovih arhivarskih dolgočasnosti si TVS kupuje videz politične pluralnosti.
Tako je tudi s Tarčo. Vodstvo TVS se zaveda, da bi morali ponujati nekaj boljšega od tega, kar paše kvečjemu na Pop TV ali Novo24TV, vendar iz teh njihovih PPN dobronamernosti na žalost ne bo nič. Ker si ne upajo. Takšno je pač življenje.
