Včasih se zazdi, kot da je konec sveta. Da je tema le še gostejša, neprijeten stisk okoli vratu pa močnejši. In potem, okupirani s skrbmi vsakdana, mimogrede opazimo, da so iz zemlje pokukali zvončki, vijolice, trobentice. Da je drevje začelo brsteti in da so dnevi vse bolj sončni, lepši in daljši. Pomlad vedno pride. Vedno. In ne zanimajo je naše težave ter grozeče novice. Ne zanima je, kako grobo se drug do drugega obnašamo in kako glasno kričijo v naših mislih strahovi, za katere se večinoma izkaže, da so res bili votli. Le odpreti moraš okno, vdihniti zrak, poln sončnih žarkov, in si dovoliti videti. Slišati. Vonjati. Čutiti. V naših svetovih, vse bolj zgrajenih iz virtualnih zidov, je privilegij vsaj za hip vrniti se k svojemu bistvu. Vonjati prst po pomladnem dežju. Opazovati ptice in čutiti ponižno, prvinsko navdušenje, kadarkoli iz zemlje kaj požene. Narava je najbrž poslednji zares prijazen, nepokvarjen in nezlagan del naših življenj. Tako ranljiva in mogočna hkrati. Brezmejno daje, a ko vzame, se šele zavemo svoje majhnosti in nepomembnosti. Kar je v času, ko je vse podrejeno našemu egu in uspehu, še posebej boleče. A grobe lekcije so najbolj vzgojne.
Novo leto so nekoč praznovali s prihodom pomladi, kar je mnogo bolj logično kot praznovati začetke takrat, ko je vsega konec. Ko zemlja spi. Ko se umaknemo v tople, temne kotičke svojih misli in domov. A morda moramo svetlobo najprej najti v sebi, preden se luč prižge na nebu. S pomladjo sva se nekaj let sicer precej iskala. Zmeraj se mi je zdelo, da me dela živčnega. Kot bi od mene z vso svojo energijo in intenzivnostjo pričakovala nekaj, česar ji ne morem dati. Pomlad nas vrne k lastnim telesom. V sodobnih časih k temu krepko prispeva komercialni pritisk, da se je pred poletjem treba spraviti v neko formo, a ukvarjanje s samim seboj ob začetku naravnega cikla ima dolgo zgodbo. Ne nazadnje je v tem obdobju tudi velikonočni post, ki spodbuja vzdržke. Naj gre za meso, sladkarije, alkohol ali škodljive razvade, predvsem gre za dobronamerno urjenje samodiscipline. Kako naj upravljam s svetom okoli sebe, če nimam pod nadzorom niti sebe? Japonci pravijo, da je izgubo nemogoče opisati. Mogoče jo je le čutiti. In prav občutek, da nečesa nimamo, ne moremo, ne smemo, nočemo, odpira prostor za rast. Za svetlobo v prostorih, polnih krame, ni prostora. Počistimo, pospravimo. Uredimo. Zravnajmo poti. Odprimo srca novemu. Vstajenska simbolika velike noči je lepa in opogumljajoča. Kakorkoli se že svet sesuje, pomlad vedno pride. Kako pomirjajoča misel, da sredi neskončnega neurja nekje okoli nas deluje nevidna sila, ki v resnici daje ritem vsemu. Samo delček smo. Seme, ki si včasih ne dovoli zrasti proti nebu.
V duhu prenavljanja, pospravljanja in spomladanskega čiščenja smo v tiskani izdaji in na Vecer.com/Bonbon prenovili, osvežili in zloščili tudi Bonbon, ki je odslej še bolj poln drobnih sladkosti življenja in še bolj na kožo pisan kreativcem, zlasti tistim v kuhinji, saj je del priloge odslej snopič Preprosto dobro. Želim vam veliko svežega, slastnega in sreče polnega pomladnega navdiha. In svetlobe.
