Usmerjevalne table ob vhodu na sejemski peterček v Celju so mnoge radovedneže zvabile v "zeleno" odeto dvorano. "Prvič smo tu, videli smo reklamo, pa smo rekli, pojdimo pogledat in se pustimo presenetiti," je opisala Klavdija. "Podpret sem prišla naš lovski pevski zbor. Me pa zanima, kako poteka to tekmovanje," je dodala Zofija iz Velenja. Zbor, ki tradicionalno odpre tekmovanje, je zapel ušesom prijazno, ko pa so zarohneli tekmovalci, so se tisti, ki so tekmovanje spremljali prvič, kar malo spogledali. Tekmovalci so iz sebe spravili glasove, s katerimi bi se lahko postavili ob bok 240-kilogramskih jelenom.
"Jelenji ruk ni le zvok – je prvinska moč, klic ljubezni in boja, ki že tisočletja odmeva po naših gozdovih. Za nas lovce pa je trenutek največjega vznemirjenja in globokega spoštovanja do kralja naših gozdov," je zvoke opisal podpredsednik Lovske zveze Slovenije Marjan Gselman. "Oponašanje rukanja zahteva več kot le močna pljuča. Zahteva posluh za gozd, poznavanje psihologije divjadi in tisto neulovljivo iskro, s katero jelenov klic prenesemo v človeško grlo," je dodal.
Več kot očitno tekmovanje v oponašanju jelenov zahteva tudi pogum, da dobesedno z divjimi zvoki stopiš pred občinstvo in sodnike (slednji te sicer ne vidijo – ker želijo izključiti možnost preferiranja določenega tekmovalca, so sodniki skriti v kabinah). To pojasnjuje skromno udeležbo tekmovalcev – le trije, sicer najboljši, ki so bili lani tudi na evropskem prvenstvu, so se udeležiti tekmovanja. "Saj v gozdu je oponašalcev krepko več, a si ne upajo nastopati pred ljudmi, pred kamero," pojasni Marko Mavri iz Ljubljane. Je eden redkih, ki z oponašanjem jelenov niso začeli zato, ker bi to počel že njihov dedek, oče ali sosed lovec, temveč zato, ker je fotografiral divje živali. "Ko jeleni pojejo svojo pesem, je meni najljubši del leta. Oponašanje rukanja je posebna strast. Narava te zvabi v to in 'rataš' kar malo entuziasta, ki komaj čaka oktober, ko je paritveno obdobje na vrhuncu. Čarobno je, da lahko z živaljo komuniciraš, ker jelen je takšna žival, da se lahko z njim pogovarjaš. Sam znam oponašati tudi druge živali, a le jelen ti dejansko odgovarja nazaj. Eni te imajo zaradi tega za čudaka, drugi, ki so kdaj že bili z mano na lovu na jelena, pa razumejo. Prijatelj mi je rekel, da so mu celo jago stale dlake pokonci," opiše Mavri.
Tudi tokrat najmlajšemu tekmovalcu Nejcu Kosu iz Borovnice se zdi jesen prav zaradi jelenjega ruka najlepši del leta. "Tole danes je sicer tekmovanje, jeseni pa se grem rad malo pogovarjat v naravo. Jih grem malo izzivat," se nasmehne. A izzivanje ima svoje meje. "Poznam kolega, ki je rukal kar iz avta, nakar mu je jelen napadel avto. Imel ga je pač za tekmeca," doda. Jeseni tekmovalci zato bolj pazijo, kje vadijo. "Drugače pa vadim, kjer je. V kuhinji, dnevni sobi, kjer mi 'zapaše'," doda aktualni evropski prvak Tadej Klemenšek iz Solčave.
S komaj 23 osebnimi in osmimi tekmovalnimi leti je že "starosta" te discipline; pravšnji za opis tekmovalnih disciplin nenavadnega državnega prvenstva. "Na začetku se košute in jeleni držijo zase. Jeleni se takrat oglašajo drugače kot potem, ko jih že imajo. Razlika je tudi, ali košute kliče star ali mlad jelen, ki še nima temperamenta. Glavna disciplina je oponašanje jelena, ki ima trop košut. Takrat je vroč, poln veselja. Naslednja disciplina je borba enakovrednih jelenov, na koncu pa zmagovalni (včasih tudi poraženi) jelen po borbi," je lovsko spretnost, ki je uvrščena na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine, strnil evropski prvak.
