Gledališče v Celju ima dolgo zgodovino. "Tu je 16. septembra 1849 v nekdanjem gledališču združba Jeretinovih igralcev Linhartovo Županovo Micko igrala in s tem neminljiv spomenik slovenstva na Štajerskem postavila," opominja v gledališki stolp vklesana tabla. Profesionalno pot je celjsko gledališče uradno začelo 6. decembra 1950, takrat imenovano Mestno gledališče Celje. Prva premiera poklicnega ansambla z eno samo redno zaposleno igralko je bila 17. marca 1951 z uprizoritvijo igre Operacija Mire Puc-Mihelič. Leta 1953 se je gledališče preselilo v prenovljeno stavbo na zdajšnjem Gledališkem trgu 5, leta 1957 pa prevzelo ime Slovensko ljudsko gledališče Celje. Zgodnje obdobje je umetniško zaznamoval Lojze Filipič, ki je pomembno prispeval k uveljavitvi gledališča v slovenskem prostoru ter organiziral prvi slovenski gledališki festival.
Danes umetniški del gledališča sestavlja 21 profesionalnih igralk in igralcev z akademsko izobrazbo. Letno SLG Celje obišče okrog 35.000 obiskovalcev. Na domačih odrih izvede približno 170 predstav, na gostovanjih po Sloveniji in v tujini pa odigra še približno 45 predstav. Letošnja rdeča nit je Ivan Cankar, a ne zgolj s svojimi dramami, temveč tudi prozo in poezijo, ki so ju spretno preoblikovali za odrsko uprizoritev. "Šlo je za radikalno odločitev. Nismo vedeli, kako bo sezona sestavljena, kakšne bodo predstave. Odzivi ljudi so presenetljivo dobri, takšnega odziva nisem pričakoval. Vsakega, ko gleda neko predstavo, vprašam, ali si gledal še ostale, ker se mi zdi, da je res pomembno, da človek vidi celo paleto predstav in da šele takrat dobi tapravi občutek o tem, kaj hočemo s to sezono povedati," je opisal direktor Miha Golob.
Svojo 75. obletnico delovanja so obeležili v soboto z odprtjem dveh novih umetniških del, ki vključujejo Cankarja. Pred pročeljem gledališča so predstavili delo umetnika Tomaža Milača Cankarjeva vrata – Knjige, ki prodirajo v javnost. "Valovanje knjig iz gledališkega vhoda simbolno odpira hišo kulture navzven ter poudarja njeno dostopnost, odprtost in povezanost z mestnim prostorom," so opisali Milačevo delo. "Knjige sem dobil v knjižnici, tiste, ki jih da knjižnica v razrez. Čisto v redu je, da se ljudje sprašujejo, od kje so, zakaj so. Pokaže se močna navezava na knjigo, ki jo ima vsak od nas," je pojasnil avtor Milač.
V foyerju gledališča so odprli še razstavo Daliborja Borija Zupančiča, ki prav tako živi in ustvarja v Celju, Imaginarij: Cankar je več. "Avtor je pri snovanju preučeval Cankarjevo literarno dediščino in jo interpretiral z osebnimi simboli ter asociacijami, ki se v stripovskih sekvencah približujejo transpozicijam vzdušja, štimunge po Cankarjevo," so dodali. "Cankar, če rečem po domače, je faca. Že ko sem bil mali, mi je padel v oči. Potem pa njegove zgodbe, njegov jezik, sploh njegov jezik je super," je svoj pogled na Cankarja pojasnil avtor sam.
"Posebnost celjskega gledališča je njegova vpetost v mesto in okolje. Moram reči, da prej, ko sem samo občasno prihajal v Celje kot režiser in delal tukaj predstave, tega nisem tako začutil. Odkar sem direktor gledališča, čutim, kako mesto diha s teatrom, kako ga opazuje, premišljuje, kako se odziva na to, kar gledališče počne. In 'fajn' je delati v takem mestu, kjer imaš občutek, da je tvoje delo opaženo. Pa ni važno, ali je kritizirano ali ne, dobrodošlo je kakršnokoli razmišljanje o tem delu, ki ga opravljamo," je dodal Golob, ki je gledališče dobesedno odprl mestu; lani s predstavo 3JA!, ko so gledalce popeljali po mestu in celo mesto vključili v predstavo, letos s predstavo Zvezde gledamo, da ne bi videli sveta, ki so jo odigrali v že dolgo zaprti gostilni Majolka, s predstavo Na klancu pa se selijo prav na famozni Franckin klanec.
