Japonska kultura je drugačna od naše, najlažje bi mi bilo, če bi pred odhodom od doma vse naučeno pozabil in se na Vzhod podal kot nepopisan list. A ker to pač ne gre, je veliko stvari nelogičnih, čudnih ali smešnih. Pa tudi veliko mojih predstav na podlagi védenja o gostiteljici olimpijskih iger je bilo zgrešenih, niti tiste o visokotehnološki družbi ne držijo na vsakem koraku.
Posebna olimpijska zgodba je vsakič transport, prizorišč je ogromno in so razmetana daleč naokrog. Še v Sočiju, kjer so vse zgradili na novo, so bila, kaj šele drugod, kjer se vežejo na obstoječo infrastrukturo. V deželi vzhajajočega sonca so nam obljubljali kompleksen sistem, kar smo seveda pričakovali, a kdor je pričakoval popolno digitalizacijo z interaktivnimi 3D-zemljevidi, do sekunde natančnimi urniki in drugimi hi-tech inovacijami, se je pošteno zmotil. Tista zgodba, da si je neki japonski šofer enkrat stregel po življenju, potem ko je zamudil dve minuti, je verjetno ribiška, ker naš je danes ob 43-minutni izjavil le: "Crazy Monday." Nor ponedeljek. Ja, kar se slovenskih rezultatov tiče, a tudi drugače. Že s prometnimi zamaški se je v mestu ustavilo, ko prištejemo še prevrnitev tovornjaka na obvoznici, se je 30-kilometrska pot do košarkarske dvorane sprevrgla v triinpolurno potovanje.
A pri tem ni bilo drame, ker smo startali dovolj zgodaj in smo vedeli, da bomo slej ko prej prispeli na cilj. Težje je bilo povsem na začetku, ob prihodu na Japonsko, ko sem zaman iskal vsaj analogne zemljevide (še danes mi je znan le eden z vsemi tekmovališči v 13-milijonski metropoli in okolici na polovici lista A4). Zaradi ukvarjanja bolj ali manj le s covid protokoli sem bil povsem bos glede potovalnih informacij po Tokiu in do hotela je šlo "na pamet" še gladko - najprej z busom od letališča do vozlišča, nato so nam organizirali taksije do nastanitve. Od tam pa - znajdi se, kot veš in znaš. Ker sem bil na tesno s časom do prvega srečanja z našimi športniki, sem jo mahnil kar na petkilometrski pohod do olimpijske vasi in s tem, kot sem izvedel kasneje, že ob prvem stiku z Japonsko tvegal deportacijo v domovino, so mi navrgli novinarski kolegi, čeprav je takšno gibanje zunaj mehurčka prvih 14 dni po prihod le "odsvetovano". Kaj točno bi se zgodilo z mano, če bi to prišlo na napačna ušesa, najbrž nihče noče vedeti. Jaz zagotovo ne.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
