Igralska zasedba (od leve proti desni): Dario Varga, Luna Zimić Mijović, Goran Bogdan in Gregor Zorc
Datum 17. januar 2019 05:55
Luna Zimić Mijović
Gregor Zorc
Goran Bogdan
Zgodba, ki postavlja zrcalo družbi
“Gledam poročila v Sarajevu. Rop pošte tu, rop banke tam. Med storilci pa tudi mladi, izobraženi ljudje, preskrbljeni. Opaziš, da mladi v Bosni in Hercegovini nimajo priložnosti za izražanje svoje kreative, za izražanje sebe, a se želijo izpostaviti, pa čeprav na negativen način. Ljubljana, brezdomci. Srečujem jih na ulici. Podarim jim nekaj kovancev, a po dvanajstih letih kar živim tukaj, na ulici srečujem vedno iste obraze - in še nekaj novih zraven. Neizprosnost kapitalizma. Hrvaška zgodba pa postavlja zrcalo površnim, lažnim odnosom",
“Že leta me fascinira igra – po eni strani velikanski trud, vložen v ustvarjanje vloge, poistovetenje, ki včasih vpliva na igralčev odnos do osebnega okolja; po drugi strani pa se sprašujem, kako je taka transformacija sploh mogoča, to 'preskakovanje' iz vloge v življenje in nazaj.«
»To se lahko zgodi vsakomur«
Goran Bogdan
»Poklic igralca od tebe zahteva razumnost, racionalnost in da, strinjam se z Miroslavom, da imajo igralci kdaj težavo z »vračanjem nazaj«, v resničnost življenja. Tudi sam poznam nekaj svojih kolegov, ki se jim je to dogajalo, sam pa se še nisem znašel v tem položaju in si niti ne želim. Kot igralec se zavedam, da vloga lahko dosti bolje izpade, če se meje med teboj in likom zabrišejo, a naj se to zgodi le pred kamerami. Ko se v času snemanja toliko časa družiš z istimi ljudmi in se vrtiš okoli istih vsebin, si z ekipo ustvariš nek svoj mikro svet. Enostavno »padeš notri«. Verjamem, da se to lahko zgodi vsakomur, v vsakdanjem življenju, ne le nam, igralcem,
Članek je bil objavljen v reviji STOP.
