Na obisku pri moštni d'čvi Veroniki Ridl: V kleti vedno mošt, v špajzu salame in klobase

Kmetija, ki je od središča Raven oddaljena približno dva kilometra, je majhna, družinska, a ena tistih z dušo. Kjer (za)čutiš, da gospodarju Viljemu Ridlu delo na njej, čeprav oba z ženo Darjo hodita tudi v službo, pomeni vse na svetu. In kjer je jasno, da je zdaj, ko je najmlajša hči Veronika postala še moštna d'čva, vse na svojem mestu. "Sodelovanje na tekmovanju mi je predlagal Peter Račel (predsednik Sadjarskega društva Mežiške doline, op. p.). Na začetku nisem bila najbolj prepričana, nato pa sem se strinjala in šla, želela sem poskusiti nekaj novega," pravi Veronika. Dekleta so se morala najprej predstaviti občinstvu, nato so sledile tri spretnostne naloge, luščenje pešk iz jabolk, iskanje jabolk v koruzi in zbijanje gajbice, kjer ji je lahko pomagal pomočnik. Izbrala si je očeta. "Imela sem kar tremo, prevaljski Družbeni dom je bil čisto poln. Saj sem že nastopala tudi v gledališču, ampak to je drugače. No, na koncu mi je bilo zelo všeč. Nikoli si nisem predstavljala, da bom ravno jaz moštna d'čva. Res je, da živim na kmetiji, tudi v štalo mi ni težko iti, a vseeno. Se mi pa zdi lepo, da sem se udeležila tekmovanja in dokazala, da tudi mladi zmoremo takšne stvari," se nasmehne 18-letnica.Mošt bi moral biti v ponudbi gostincevKorošci, pravi, bi morali biti na mošt še bolj ponosni. "Zdi se mi, da nima vrednosti, ki bi si jo zaslužil. Tudi ljudje, sploh tisti iz drugih koncev Slovenije, premalo vedo o njem. Velik korak naprej bi bil, če bi ga stregli v gostilnah in se ga ne bi dalo dobiti le na kmetijah," razmišlja Veronika, ki se, čeprav alkohola načeloma ne pije, z domačim moštom rada odžeja. Sploh, ko delajo v travniku. "Takrat sta mošt in kisla voda obvezna oprema," v smehu doda oče Viljem Ridl. Lanska letina, pravi, je znašala okoli 1400 litrov, ob idealni pa se ga bi dalo narediti do 3000 litrov. "Najboljše so stare sorte jablan, carjevič, trdič, krivopecelj, bobovec, lesnika … Nekaj imamo tudi namiznih, a tiste načeloma ne gredo v mošt. Če pa že, jih ločim in mošt iz njih spijemo najprej, saj ne počaka leto ali dve, tudi temen postane. Za drevesa skrbimo celo leto, pozimi jih ovijemo v papir, da jih zaščitimo pred divjadjo, februarja se začne obrezovanje, poleti gnojimo s hlevskim gnojem, da dobijo dovolj dušika. Umetnih gnojil ne uporabljamo, tudi škropiv ne. Če pridejo škodljivci, je pač manj pridelka," je jasen gospodar, ki pokaže na skoraj sto let staro leseno prešo, na katero prisega. Mora pa biti tudi zaradi nje čistoča ob delu na še višji ravni, saj lahko v nasprotnem primeru v les hitro zaidejo kakšni škodljivci, ki tam ostanejo. "Jabolka začnemo pobirati pozno, da so lepo zrela, takrat pomagajo otroci, prijatelji, tudi vnuki že vedo, katera jabolka so primerna za prešanje," pravi Ridl, ki moštu na koncu doda od 10 do 20 odstotkov lesnikovega. "Imam tudi čisti lesnikovec, ta vzdrži pet let, le sod mora biti dobro zaprt. Ga pa ne žveplam niti ga ne filtriram. Tudi če zaradi tega ni tako bister, je pa bolj kakovosten in bolj dober."Salama brez mošta? Ne greTudi zaradi njegove ljubezni do vsega, kar je povezano z moštom, za katerega pravi da ne obstaja recept, ampak je plod številnih izkušenj, je bil, ko je hčerka prejela naziv moštna d'čva še toliko bolj ponosen. "Že ko se je prijavila, sem bi neizmerno vesel, ko je zmagala, pa še toliko bolj. Veliko me ljudje zdaj sprašujejo o moštu. Zdaj ga bi lahko imel še veliko več, pa bi vse šlo. Letos ga gotovo ne bo nič ostalo," se nasmehne. Na kmetiji sicer mošta niti drugih izdelkov, salam, klobas, suhih koncev, jajc … ne prodajajo. Imajo jih le za lastne potrebe. Pa ima gospodar raje izdelavo salam ali prešanje mošta? "Oboje mi je v velik užitek. Ni lepšega občutka, ko nekaj znaš in ti uspe narediti dober izdelek. Je pa tudi res, da salame ne moreš jesti, ne da bi zraven spil kozarec mošta," politično odgovori. Na kmetiji Lampret se poleg moštva ukvarjajo še z vzrejo bikov, prašičev, tudi kokoši imajo. A vse za lastne potrebe. "Lepo je, ko veš, kaj ješ, in te ni strah, kaj bo. V kleti je vedno mošt, v špajzu so vedno salame in klobase, v skrinji meso. Vse domače, vse kakovostno. V srcu pa tisti ponos, da si nekaj ustvaril sam. Čeprav je kmetija majhna, sem ponosen. Nanjo in na celotno družino, ker vsi vedno radi priskočijo na pomoč," pravi Viljem Ridl. Starša sta ji vcepila delovne navadeV hiši Ridlovih, od koder nihče ne gre žejen ali lačen, vladajo harmonija, povezanost in spoštovanje. Sploh bučno je, ko domačijo obiščejo vsi štirje otroci in pet vnukov. Ko je na vrsti bodisi kakšno praznovanje bodisi delovna akcija v travniku ali pripravljanje drv za zimo. "Tukaj spodaj imamo en strm breg, ko ga kosim, imam na kolesih kosilnice špice, na nogah pa dereze. Za mano pride mladina in grabi travo. Lepo je pogledati. Pa še s celih Raven nas lahko opazujejo, kako smo pridni," v smehu pove Ridl. Hčerka Veronika ima tudi zaradi tega že od nekdaj v sebi delovne navade, disciplino in red. "Čudovite spomine imam na otroštvo. Vseskozi smo bili zunaj, pomagali eden drugemu, vedno smo imeli kakšnega kužka. Nikoli mi ni bilo težko delati. Rada imam akcijo in rada sem v gibanju. Zagotovo sta za to odgovorna mama in oče. Vedno smo namreč morali otroci pomagati, če ne drugega, pomiti posodo. Hvaležna sem jima za to, saj sem s tem pridobila delovne navade." Veronika je trenutno v zadnjem letniku srednje zdravstvene šole, po njej bo šla študirat, morda nekoč prevzame celo kmetijo. "Ne vem še, kako bo, a iskreno se mi zdi, da bi lahko skrbela zanjo. Bi pa kakšno stvar spremenila. Nabavila bi konje in koze ter ovce, da mi ne bi bilo treba kositi tistih bregov," se nasmehne in doda, da je trenutno na prvem mestu šola. Konje, ki jih je omenila, ima rada že od malega, jahanje trenira od malih nog. Osem let jo je oče vozil na treninge v Velenje, zdaj vadi v Dravogradu, kjer opravlja licenco za preskakovanje ovir. "Če bom imela možnost, si želim na kakšno tekmo. A šport je drag. Tudi zaradi tega že od devetega razreda vseskozi delam. Da si sama nekaj prislužim in mi ni treba toliko obremenjevati staršev," še pove Veronika Ridl. "Čudovite spomine imam na otroštvo. Vseskozi smo bili zunaj, pomagali eden drugemu," pravi Veronika Ridl

Na obisku pri moštni d'čvi Veroniki Ridl: V kleti vedno mošt, v špajzu salame in klobase

Nejc Strojnik

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Izbrano