Nacionalna kampanja opozarja: Nasilje nad ženskami ni zasebna zadeva

Nasilje v intimnih odnosih se najpogosteje dogaja za zaprtimi vrati. Tiho, neopazno, pogosto dolga leta. Prav tej tišini se zoperstavlja knjiga z naslovom V njeni koži, ki govori o nasilju skozi oči žrtev intimnopartnerskega nasilja, ki jo je leta 2023 izdalo Društvo SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja. Pred dnevi je knjiga dobila še zvočno različico, ki jo spremlja nacionalna ozaveščevalna kampanja z močnim sporočilom: Če bi stene govorile, bi jokale. Kampanjo in zvočno knjigo so v društvu predstavili prejšnji teden v Ljubljani. 

Zgodbe, ki jih ne slišimo

Knjiga V njeni koži prinaša 23 resničnih zgodb žensk, ki so preživele nasilje v partnerskih odnosih. Gre za osebna pričevanja žensk različnih starosti, okolij in izobrazb, ki razkrivajo psihično, fizično, spolno in ekonomsko nasilje ter postopno stopnjevanje nadzora in izolacije nasilnega partnerja. Pričevanja niso predstavljena izolirano, temveč so umeščena v širši družbeni in sistemski kontekst, tudi kako institucije obravnavajo nasilje, s kakšnimi ovirami se žrtve srečujejo in zakaj je izstop iz nasilnega odnosa pogosto dolgotrajen proces. Ena izmed zgodb je zgodba gospe Senade, ki v knjigi nastopa kot Senka. Na predstavitvi knjige v Ljubljani je javno sporočila, da o nasilju in temu, kaj je preživela, govori na glas, "da ženske, ki so v nasilnem odnosu, vidijo, da ga lahko zapustijo, samo prositi je treba za pomoč in potem se odpre več vrat". Sama je doživela več oblik nasilja, že v matični družini v Makedoniji, ko je oče tepel njeno mater in otroke. Nato je bil do nje nasilen prvi mož še v Makedoniji, nato njen drugi mož, ko se je preselila v Slovenijo. Njen strah pred nasiljem je skozi leta postal tako globok, da je v nekem trenutku dejala: "Če me umori, me ne pokopljite na pokopališču, ampak nekje čisto na samem. Da bom lahko v miru počivala." Vendar je nekega dne zbrala pogum. S sinovoma je potrkala na vrata sosede in jo prosila za pomoč. S pomočjo kriznega centra in varne hiše je končno uspelo zapustiti nasilni odnos ter začeti novo življenje. Njena zgodba danes deluje kot opomin in hkrati kot spodbuda drugim ženskam, da je izhod iz nasilja mogoč.

Molk omogoča, da se nasilje nadaljuje

Predsednica Društva SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja Maja Plaz ob začetku kampanje Če bi stene govorile, bi jokale poudarja, da je eden največjih problemov nasilja prav tišina. "Nasilje se pogosto dogaja za štirimi stenami, kjer ga okolica ne vidi ali noče videti. Molk omogoča, da se nasilje nadaljuje. Zato je ključno, da kot družba ne ostanemo tiho." Pravi, da nasilje nad ženskami ni zasebna zadeva, temveč družbeni problem. "Žrtve pogosto naletijo na nerazumevanje ali dvom. Naša naloga je, da jim verjamemo, jih podpremo in jim zagotovimo varnosti. Zato je zelo pomembno, da imajo ves čas na razpolago pomoč: SOS telefon je žrtvam nasilja na voljo 24 ur na dan, anonimno in brezplačno, ter pogosto predstavlja prvi korak k izhodu iz nasilja."

Soavtorica in sourednica knjige, sociologinja dr. Jasna Podreka, pa poudarja raziskovalni in analitični vidik projekta. "Nasilje moramo razumeti skozi perspektivo tistih, ki ga doživljajo. Šele takrat lahko vidimo, kako zapleten in dolgotrajen je proces izhoda iz nasilnega odnosa," pravi Podreka. Meni, da družba nasilje še vedno prepogosto zožuje na fizične poškodbe, medtem ko so psihično nasilje, nadzor in manipulacija pogosto spregledani. Knjiga zato odpira prostor za globlje razumevanje dinamike moči, neenakosti in sistemskih odzivov. "Če želimo nasilje preprečevati, ga moramo najprej razumeti – v vsej njegovi kompleksnosti, tudi skozi delovanje institucij," še dodaja Podreka.

Številke, ki opozarjajo na nujnost ukrepanja

Nasilje nad ženskami v Sloveniji ostaja razširjen in dolgotrajen družbeni problem, kar potrjujejo podatki Statističnega urada RS (SURS), Evropskega inštituta za enakost spolov (EIGE) ter slovenske policije. Po podatkih SURS (2023) je približno 28 odstotkov žensk, ki so bile kdaj v partnerskem odnosu, doživelo vsaj eno obliko nasilja s strani partnerja (fizično, psihično, spolno ali ekonomsko). Skoraj polovica žrtev poroča, da je nasilje trajalo več kot pet let, kar kaže na dolgotrajnost in zapletenost izhoda iz nasilnega odnosa. Strokovne raziskave v Sloveniji (2023-2025) potrjujejo močno povezavo med intimnopartnerskim nasiljem in dolgotrajnimi psihičnimi posledicami, kot so anksioznost, depresija in posttravmatska stresna motnja.

Podatki tako jasno kažejo, da nasilje nad ženskami ni zasebna zadeva, temveč sistemski, družbeni problem, ki zahteva celovit odziv države in ničelno toleranco. Letna poročila slovenske policije za leti 2023 in 2024 kažejo, da policija vsako leto obravnava približno 70.000 do 80.000 kaznivih dejanj, med katerimi je več tisoč primerov nasilja v družinskem okolju. Samo kaznivo dejanje nasilja v družini policija letno evidentira v približno 1500 do 2000 primerih. Strokovnjaki in mednarodne organizacije, vključno z WHO (Global Violence Report 2023/24), opozarjajo, da administrativni podatki, tudi v Sloveniji, zajemajo le prijavljene primere, dejanski obseg nasilja pa je verjetno večji. V Sloveniji sicer imamo zakon o preprečevanju nasilja v družini, naša država pa je tudi podpisnica Istanbulske konvencije, ki je mednarodna pogodba Sveta Evrope o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini. Konvencija je nastala leta 2011, Slovenija jo je ratificirala leta 2015. Gre za prvi pravno zavezujoč mednarodni dokument, ki celovito ureja področje nasilja nad ženskami in nasilja v družini.