(FILMSKA KRITIKA) Fascinanten muzikal o verski sekti šejkerjev

Ann Lee je bila dokaj tipično dekle v Veliki Britaniji 18. stoletja. Rodila se je leta 1736 v Manchestru in je odrašča v revščini, obkrožena z vsesplošnim moralnim razkrojem, zato ni bilo nič nenavadnega, da je zatočišče našla v - veri. Čeprav je ves čas čutila odklonilen odnos do spolnosti, tudi tiste znotraj zakona, se je bila prisiljena poročiti. Imela je štiri otroke, a so vsi umrli do prvega leta starosti.Zaznamovana s takšnimi travmami se je še bolj fanatično obrnila k religiji. V Manchestru je začela obiskovati sekto kvekerjev in tam je dobila navdih, da bi ustanovila svojo obliko čaščenja Boga, ki se jih je zaradi ekstatičnih telesnih ritualov prijel naziv šejkerji. S svojo zvesto skupino pripadnikov se je odločila zapustiti Anglijo in je samostojno vejo krščanstva ustanovila v ZDA, kjer je še danes prepoznana kot vplivna verska voditeljica. Ann Lee je bila ena redkih žensk na čelu kakšne organizacije v času, ko so na grmadah še zažigali čarovnice.Tudi zato je nenavadno, da Ann Lee tudi 130 let od izuma sedme umetnosti še ni dobila svojega filma. No, zdaj ga ima. In to kakšnega. Ker številne podrobnosti iz njenega življenja niso znane, se je norveška režiserka Mona Festvold odločila poseči po žanru zgodovinskega muzikala, ki nam življenje voditeljice prikaže z bolj čustvenimi odtenki. Skladatelj Daniel Blumberg je za osnovo vzel tradicionalne šejkerske napeve in jim nadel sodobnejšo zvočno kuliso, v čimer ta stara glasba proizvede že skoraj srhljivo hipnotičen učinek.Prav tako fascinanten pa je film The Testament of Ann Lee zaradi tega, ker nam omogoči, da se res zelo dobro vživimo v razmišljanje 17. stoletja, in prepričljivo pokaže protagonistkine vzroke za gorečo pripadnost svoji sekti. Šejkerji so v primerjavi z bolj konservativnimi vejami krščanstva že od začetka prakticirali telesno čiščenje duše, kar je v filmu poudarjeno s fanatičnimi, zares unikatnimi plesnimi skevencami. Vse bolj čaščena igralka Amanda Seyfried, ki že od prvega filma Mamma Mia (2008) kaže sijajne glasbene sposobnosti, tudi tukaj pokaže izjemno prezenco in nosi film, ki ji bo prinesel dodatno pripoznanje na filmski sceni. Vsekakor pa je treba poudariti, da čeprav gre za prvo odmevnejše režisersko delo Mone Fastvold, delo te režiserke pravzaprav že dobro poznamo. Devetintridesetletna filmarka se je lani kot scenaristka podpisala pod izvrstnega Brutalista (The Brutalist, 2024), ki ga je posnel njen soprog Brady Corbet. S slednjim sodeluje že od začetka svoje kariere pred dobrim desetletjem, od takrat si drug drugemu pomagata pri ustvarjanju svojih filmov. Dodajmo, da je The Testament of Ann Lee z Brutalistom povezan tudi preko skladatelja Daniela Blumberga.Mona Fastvold in Brady Corbet sta se pravzaprav kar dolgo časa iskala v svojem avtorskem izrazu. S filmi Otroštvo voditelja (The Childhood of a Leader, 2015) in Vox Lux (2018) sta se gibala v precej eksperimentalnem pristopu, ki ni vedno prinesel najboljših rezultatov. S filmoma Brutalist in The Testament of Ann Lee pa zakonca postajata nova mogočna ustvarjalna sila na današnji filmski sceni, saj se je po Corbetu tudi Mona Fastvold zdaj pokazala kot samozavestna, unikatna režiserka, ki stavi na drugačnost in ustvarjalno tveganje, ne pa na sledenje trendom.Ocena: 4/5 Tradicionalni verski napevi s sodobno zvočno kuliso

(FILMSKA KRITIKA) Fascinanten muzikal o verski sekti šejkerjev

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Povezani članki

Izbrano