(GLEDALIŠKA KRITIKA) Komedija spolnih vlog

V ljubljanski Drami Kar hočete niso igrali kar osemdeset let, v mariborski Drami pa smo uprizoritev te Shakespearjeve komedije, ki se ji reče tudi Dvanajsta noč, videli pred dvanajstimi leti - in to prav tako v režiji Janusza Kice. V brez dvoma bravurozni režiji, nam pravi spomin in je zabeleženo v kritikah. V kritikah piše, kako nam Shakespeare skozi Kico poudarjeno govori, da v igri ljubezenskih zmešnjav ni enačajev med hoteti, vedeti in imeti. V spominu pa je ostal krohot, ko Vlado Novak kot potolčeni Malvolio prileze iz svojega jaška. Branko Šturbej v novi postavitvi Malvolia enako moli glavo iz luknje in je enako uspešen generator smeha.Ob mariborskem Kar hočete stopajo ob novem gledanju na odru ljubljanske Drame gledalki pred oči še druge uprizoritve v režiji Janusza Kice, predvsem Ta veseli dan ali Matiček se ženi izpred sedmih let na istem odru, s (prav tako) Polono Juh in Markom Mandičem v baronskih vlogah, pa še kakšna druga paralela v zasedbi bi se našla. Podobna je živa glasbena prezenca (tokrat z Janezom Škofom in harmoniko) pa seveda scenografska estetika. Kica je pač mojster komedije zmešnjav na poudarjeno prazni sceni (scenografijo je tudi pri Matičku podpisala Karin Fritz, v mariborski postavitvi Kar hočete pa Mako Japelj), tokrat je na primer edini večfunkcijski pohištveni kos minimalistična črna klop. Predvsem pa je v takšnem sopostavljanju nemogoče spregledati, da so ljubezenske zmešnjave tako pri Shakespearju kot pri Linhartu tudi socialne zmešnjave. Da torej hoteti tistega ali tisto, ki ga ali je ne moreš imeti, večkrat pomeni tudi, da ga ali je ne moreš imeti, ker je iz drugega družbenega sloja. Pri obeh je služinčad bistroumna in spletkarska, le da je pri Linhartu bolj razsvetljensko zmagoslavna, medtem ko pri Shakespearju ubogi Marvolio krepko čuti posledice neprimernega poseganja po višjem sloju.Marsikaj je torej tako, kot smo pri Kici že videli, in vendar je nekaj drugače. Ne samo zato, ker so na to vižo ubrani zapisi v gledališkem listu. Preden smo ga prebrali, smo videli, uvideli, vedeli, da tokrat komedijo ljubezenskih zmešnjav gledamo kot komedijo spolnih vlog. Ksenija Vidmar Horvat v gledališkem listu postreže s podatkom, da Dvanajsti noči ali Kar hočete že od devetdesetih let prejšnjega stoletja pripada posebno mesto pri tistih, ki iščejo znamenja razkrivanja "prevare o binarnosti spola". Komedija je tako postala "gledališka predhodnica pripovedi o spolnem transvestizmu", naslovna sintagma "kar hočete" pa napoved možnosti izbire: "zdaj moški, zdaj ženska, ki stopa na mesto predmeta poželenja, poruši vso gotovost (biološkega) spola in razkrije prevaro heteronormativnosti."Da bi bila ta interpretacija bolj verjetna, vendarle povzemimo fabulo. V ospredju je trikotnik ljubezenskih koprnenj: grof Orsino vzdihuje za Olivijo, Viola, preoblečena v moškega po imenu Cesario, ljubi Orsina, Olivija pa se zaljubi v Cesaria. Potem pa so tukaj še Violin brat Sebastian, ki se poparčka z Antoniom, pa druga pretendenta za Olivijino roko, Andrej Medlika in Malvolio. Na koncu se razmere, vsaj na prvi pogled, standardizirajo: Orsino bo vzel Violo, Olivija pa Sebastiana. "V resnici" pa bo torej on vzel žensko, ki se bo zdaj (pre)oblekla v žensko, ona pa moško verzijo v moškega preoblečene ženske. Pa še ena ohcet bo: nevisokorodni pretendenti na visokostno žensko bodo ostali brez vsega, zato pa se najdeta Marija in Tobija, prefrigana snovalca (še večjih) zmešnjav, kontra ženitna posrednika tako rekoč.Ne moremo reči, da je Janusz Kica naredil karkoli direktnega, da bi spodbudil novo branje. Tudi že v mariborski postavitvi ni prikrival razmerij, ki so rušila družbenoseksualni red. Morda sta se takrat več poljubljala Sebastian in Antonio, tokrat pa Olivija in Cesario/Viola, a vendar ne dovolj, da bi ta argument pretehtal. Možno je tudi, da je v Jesihovem res živahnem in kreativnem prevodu kak (spolni) zasuk več, kot je bil v Župančičevem, po katerem so delali v Mariboru, a tudi na to ne bi stavila. Vsekakor smo v obeh uprizoritvah tekst slišali, kot ga slišimo le še redko - brez črtanj, dodatkov, priredb, z natančno izgovarjavo in natančnimi pomenskimi poudarki.Zdi se, da je Kica "samo" omogočil razpostavitev, iz katere smo si lahko vzeli (tudi) tisto, kar je preokupacija našega časa. Četudi si je torej teorija kvira in transvestizma to komedijo lastila že nekaj časa, pri nas še pred dobrim desetletjem v njej nismo videli tega. Zdaj tega ne moremo ne videti.Kar pa ne pomeni, da tekst hkrati ne ostaja odlična žalostinka o vedno enaki ljubezenski neenakosti in neizpolnjenosti. In seveda, da ne ostaja odlična komedija, ki zahteva odlične komedijske igralke in igralce. V tokratni uprizoritvi jih odlikujejo zlasti spremembe gibanja in ritma. Ob že omenjenem Šturbeju in ob Poloni Juh kot Oliviji, ki iz težko vzdrževane vzdržnosti zdirka v objeme, iz teh pa se primaje nazaj, je celostna kreacija zlasti vloga Marije v interpretaciji Veronike Drolc, za katero se najprej zdi, da je sključena od ponižnosti, potem pa se izkaže, da je to drža zviteža.Kar hočete je korektna komedijska uprizoritev, njen velik adut pa je, da je uprizoritev ob pravem času, ne da bi čas neposredno nagovarjala. Uprizoritev ob pravem času, ne da bi čas neposredno nagovarjalaUstvarjalci uprizoritve Prevajalec Milan Jesih Režiser Janusz Kica Dramaturginja Mojca Kranjc Scenografinja Karin Fritz Kostumografinja Eva Dessecker Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina Lektor Arko Oblikovalec svetlobe Aleš Vrhovec Asistentka kostumografinje Ana Janc Korepetitor Joži Šalej Pesmi je uglasbil Janez Škof. Verze iz Shakespearovega Soneta št. 7 v prevodu Janeza Menarta je uglasbil Joži Šalej. Igralska zasedba Marko Mandić, Tina Vrbnjak, Klemen Janežič, Gorazd Logar, Benjamin Krnetić, Polona Juh, Veronika Drolc, Igor Samobor, Gregor Baković, Branko Šturbej, Janez Škof

(GLEDALIŠKA KRITIKA) Komedija spolnih vlog

Petra Vidali

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Izbrano