(INTERVJU) Drago Ivanuša: Glasba ne odraža realnosti, je realnost sama

Skladatelj Drago Ivanuša prejme nagrado Prešernovega sklada za več projektov med letoma 2019 in 2022: La Bete Humaine (solo klavir), projekt Anja Golob in Drago Ivanuša, projekt Magnetik in glasbo za gledališke projekte Ali – Strah ti poje dušo in Cement tetralogija.Prebrala sem, da vam ta nagrada veliko pomeni tudi zaradi Prešernove univerzalnosti, saj k univerzalnosti stremite tudi sami? Mislite zvrstno, žanrsko univerzalnost ali univerzalnost kot občo človeško izkušnjo?"Seveda mislim na univerzalnost z veliko začetnico. Danes, ko živimo v dobi ekspertov, zlatih maturantov in fahidiotov, se zdi, da ravno ta situacija generira primitivizacijo in antiintelektualizem. Partikularnost se je pokazala v mnogih družbenih situacijah, epidemija je problem samo povečala. Racionalnost kapitalistične ideologije družbo ropa vseh nematerialnih presežkov, nič čudnega, da filozofija, umetnost v očeh ljudi postanejo zgolj nepotreben izdatek. Prešernova univerzalnost in etična moč sta še eni zadnjih preostalih osi nacije in družbe. S tem da je pri Prešernu nacija, čeprav imenovana Slovenci, v resnici mnogo širša, saj nagovarja narode sveta." Če ste za inštrumentom, ste v glavnem za klavirjem ali harmoniko. Kakšna je bila vaša glasbena formacija, s katerim glasbilom ste začeli in kje? "Kraj mojega odraščanja je bila Lendava, mestece ob madžarski meji, v kljunu kokoši. Začelo se je s harmoniko in mojim mentorjem Francijem Tothom, ki sedaj živi na Finskem. Učitelj Toth me je navdušil za glasbo v širšem smislu, vzel me je pod svoje peruti, me vodil tudi skozi obdobja, ko bi raje brcal žogo, kot vadil harmoniko in klavir. Zaznamovalo me je dvojezično in večetično okolje, obiskoval sem dvojezično osnovno šolo, kjer smo otroci jezike preklapljali kot za stavo. Model takega pouka je bil izjemen in hodili so nas gledat pedagogi z vsega sveta. To je bilo lepo, svetlo obdobje, kjer sem se naučil tolerance, sprejemanja drugačnih." Vas je v gledališče zaneslo ali je šlo za načrtovan vstop? "V gledališču sem pristal po spletu naključij, v katera pa sam pretirano ne verjamem.Začelo se je v Dramskem studiu Vilija Ravnjaka, kjer smo se kalili gledališča željni mariborski dijaki. Tam sem spoznal Sebastijana Horvata, Roka Viharja, Aljošo Ternovška, Jerneja Lorencija, Matjaža Latina, pa Metko Trdin, Mašo Židanik in še mnoge druge. To so bila mariborska osemdeseta, siva, a znotraj naših gledaliških krogov se je vedno kaj dogajalo. Žareli smo. Hodili smo gledat predstave, debatirali, se navduševali. Tako sem začel ustvarjati prve gledališke glasbe, na klavir spremljal predstave v živo, se pogovarjal, tkal prijateljstva, ki nekatera trajajo še danes."Mimogrede, za nagrado vas je upravnemu odboru najbrž predlagala komisija za uprizoritvene umetnosti, ne komisija za glasbo, ne? Se vam to zdi prav? "Iskreno, pojma nimam, katera komisija me je predlagala. Mi je čisto vseeno. Jaz in moji kolegi z vseh strani vemo, kaj je dobra glasba in kdo dela dobro. Vse ostalo je nepomembno." Sama imam pri pisanju gledaliških kritik vedno slabo vest, ker ne znam ničesar napisati o glasbi. Ampak vidim, da nisem edina, žal. Nekaj floskul se uporablja (glasba dobro kroji atmosfero, glasba naznanja ..., glasba potencira ...) ali pa se jo povsem ignorira. Najbrž se avtor glasbe na to prej ali slej navadi? "Najprej je treba povedati, da večina ljudi predstave predvsem gleda, z očmi. Glasba deluje sublimno in je vseprisotna, tudi v prostoru, luči, kostumu, igralcu. Glasba je v telesu, gibu in se ji ni treba dokazovati. O glasbi je res težko pisati, ker načeloma ne pomeni nič. Ni otežena s pomenom, dokler ji ga s kontekstom ne dodamo. Misel Johna Cagea: 'Muzikaličnost je odnos do zvočnosti sveta.' Sicer pa za širjenje obzorja muzikaličnosti gledališča, ki utegne priti prav pri pisanju o glasbi v predstavah, toplo priporočam knjigo Davida Roesnerja Musicality in Theatre."Hotela sem vprašati, kako bi vi opisali "vlogo" glasbe v uprizoritvah, ampak na to ste zdaj že odgovorili. Najbrž ni generalne formule razmerja med drugimi uprizoritvenimi segmenti in glasbo (oziroma med celoto in glasbo)? "Kot rečeno, ena od glavnih značilnosti gledališča je muzikaličnost. In to ne velja zgolj za glasbeno gledališče, velja za pojav kot tak. Vse večje revolucije v gledališču so se dogajale po glasbenih principih, pa naj gre za antično gledališče ali Artauda. Vsi elementi predstave so prepojeni z muzikaličnostjo. Gib telesa, ritem, šum, zven govora, ponavljanje, zvok zavese, ki se odpira, dihanje. Ustvarjanje glasbe za gledališko predstavo je kot kreiranje sveta. Učinki glasbe, zvoka na gledalca so izjemni. Z glasbo lahko sprožam različne odzive, lahko manipuliram, ustvarjam napetost, rahljam … Gledalec lahko ostane brez sape od nasilnosti zvoka ali se zjoče od nabrane emocije. Glasba ne odraža realnosti, je realnost sama.Pomembno je upoštevati sonorične kvalitete drugih elementov, govora, giba, svetlobe, teksta. Stvari so močno povezane in okolje, sodelavci, s katerimi trenutno največ sodelujem, projekti, kot sta Cement, Strah in beda Tretjega rajha, so zame zelo blizu idealnemu. Delovanje v glasbi sili izven glasbe. Glasbene izkušnje so pomemben nosilec vedenja. Vedenja kot univerzalnega in skupnega. Znotraj in zunaj gledališča."Kako se je v času, odkar ustvarjate za gledališče, spremenil proces dela? "Proces dela se nenehno spreminja, saj je odvisen od sodelavcev, pogojev za delo, vsebine. Proces je občutljiva stvar, kjer se nenehno kaj dogaja. Ni recepta, protokola, ki bi vedno deloval. Pa še dolgočasno bi bilo. Gledališke vaje so fenomen zase, igralci so posebna bitja, nepredvidljiva in polna nasprotij. Veščina režiserja je potrebna, da spelje tak proces od prve bralne vaje do premiere. To je serija odločitev, preizkušanja metod, kot nekakšna diplomacija. Pogosto se stvari čudovito sestavijo, včasih gremo skozi trnje. Delanje predstave je vsekakor avantura." Tehnologija ga je najbrž bistveno spremenila? "Seveda. V vseh pogledih. V smislu glasbene produkcije ima tehnologija dobre in slabe plati. Zdaj lahko z uporabo računalnika stvari spreminjamo zelo hitro, v minutah skrajšam, spremenim, podaljšam neki glasbeni posnetek. To je koristno, prej smo se zapletali s trakovi, vse je trajalo.Po drugi strani se danes pričakuje, da ima vsak skladatelj glasbe za predstavo doma svoj mini studio in prinese glasbo 'na ključ'. Na ta način je glasba pogosto oropana organskosti, živih inštrumentov, muziciranja glasbenikov, saj nastaja v digitalnem okolju.V dobrih teatrih se še zmeraj da kaj posneti in dobro razmerje med digitalnim in analognim je bolje kot nič."Koliko se partitura spreminja na odru? "Spremembe in fleksibilnost so največje takrat, ko se glasba izvaja v živo. To je čisto drugačen proces kot ustvarjanje posnetega materiala, ki je večinoma fiksen. Pri živem izvajanju so možnosti za spremembe odprte do premiere, kar poveča možnost kreacije in razvoja idej. Pri posnetem materialu ta razvoj zastane z datumom, ko je posnetek nastal." Najbolj stalen med vašimi stalnimi sodelavci je najbrž Sebastijan Horvat. Kaj v njegovi poetiki je tisto, kar vas nagovarja, v kar lahko vstopate? Večina njegovih projektov je političnih, z zelo jasnim stališčem do sodobne družbene stvarnosti. Kako glasba parira temu? "Glasba je lahko ostro politična. Za Sebastijanove predstave je tudi značilno, da ob svoji političnosti nosijo vedno močno emocijo, ki je lahko tudi politična. Najboljši primer je ljubljanski Cement. Najino sodelovanje se šteje v desetletjih in med nama obstaja kozmična povezanost. Pogosto ne potrebujeva besed. Njegovo gledališče se je z leti spreminjalo in jaz z njim. Skupaj rasteva, imava podobne poglede na svet, družbo, probleme. Glasbi v Horvatovih predstavah ni treba parirati, postala je sestavni del njegovega razmišljanja in je vedno všteta že od prvotne ideje za neko predstavo. Najbrž si lahko upravičeno domišljam, da mu je moja glasba všeč, mislim ne le kot glasba za predstave, ampak sama kot taka." Žal nisem videla vajinega projekta z Anjo Zag Golob. Sem pa bila na njenih samostojnih branjih poezije - pravih branjih, branjih cele pesniške zbirke. Že samo jo torej zanima, kako poezija prestopa - z ekrana ali papirja ... Vas pa tudi zanimajo taka prestopanja mej, ne? "Projekt z Anjo Zag Golob je nastal preprosto iz prijateljstva in medsebojnega spoštovanja. Meni je všeč njena poezija, njej moja glasba. Tako se je nekako spontano porodila ideja o sodelovanju. Nastala je zanimiva zmes poezije in glasbe, ki pa je daleč od značilne tovrstne kombinacije. Ne gre za lepo klavirsko spremljavo pesmi, ki jih malo patetično izgovarja pesnik, temveč za živo, koncertno izvajanje, nekakšen pesniško-glasbeni performance. Zadeva je zelo navihana v vseh pogledih in uživamo vsi, midva in publika. Naslednji koncert bo marca v Celju." Spomnim se projekta Dviganje glasu - vašega koncerta z igralko in pesnico Anjo Novak. Slišali smo glasove, ki so z nami, ko običajna zvočna kulisa utihne. "Dviganje glasu je bil poseben, zame izjemen projekt. Šlo je za nekakšno čudno sintezo glasbenega koncerta z igralko, kjer nisi nikoli točno vedel, ali si na koncertu ali predstavi. Na koncu koncev je to zelo podobno, vsak koncert je vedno malo predstava, vsaka predstava je, kot smo že ugotovili, zelo muzikalična."Iz utemeljitve nagrade Drago Ivanuša je leta 1991 je ustvaril glasbo za okoli 130 gledaliških in plesnih predstav in 23 filmov ter napisal številne samostojne kompozicije za komorne glasbene sestave in orkestre. Sodeloval je z nekaterimi najboljšimi slovenskimi režiserji (...) tako v slovenskih kot tudi tujih gledališčih (…). Pomemben del njegovega dela je tudi ustvarjanje glasbe za sodobnoplesne predstave in sodelovanje z različnimi koreografi/njami ... Ko je slovenska kinematografija v devetdesetih letih doživljala preporod, je ustvarjal s ključnimi filmskimi režiserji (...), danes pa sodeluje tudi z mlajšo generacijo najvidnejših filmskih ustvarjalcev (…). V avtorskem opusu skladatelja Draga Ivanuše najdemo skladbe za godalni kvartet, klavir, harmoniko, trobento, marimbo, klarinet, oboo, francoski rog, različne glasove, pevski zbor in simfonični orkester. (...) Verjetno najbolj reprezentativni solo projekti Draga Ivanuše so: Hotel Ideal, Happy Birthday Dr. Ago, Ivanuša + Kugler Whitman, Dviganje glasu in Magnetik. (…) Režiser Sebastijan Horvat, njegov dolgoletni sodelavec, zapiše: 'Glasba skladatelja Draga Ivanuše je ekspresivna, eklektična, nepredvidljiva, pa vendar konceptualna, zmeraj vpeta v notranje razloge, ki se povezujejo in komunicirajo s sodobnim poslušalcem, za katerega ima njegova glasba močno in natančno dramaturgijo ter vznemirljivo vsebino.'

(INTERVJU) Drago Ivanuša: Glasba ne odraža realnosti, je realnost sama

Petra Vidali

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Izbrano