(MLADI KRITIK) Prepleti materialnosti in idej

Kaj se zgodi, ko razstava nima kuratorja? Oziroma je kurator umetnik sam? Ima v takem primeru gledalec prosto pot pri ogledu? Ali zaznava bistvo razstave brez konteksta in usmeritev, ki jih po navadi ponudi kurator v obrazstavnem besedilu? Mu to predstavlja svobodo ali ga to moti, saj si želi kontekst, podan na pladnju? Ali obstaja možnost, da tako razstavo dojema kot celostno umetniško delo? Vsa ta vprašanja se nam lahko porajajo pri razstavi Anje Jerčič Jakob in Mateje Kavčič, ki je bila vsekakor večplastna in se je gledalcu odkrivala postopoma, najprej s samimi oblikami in teksturami, nato pa tudi z idejami.

Pri razstavah, kjer sodeluje več umetnikov hkrati, pričakujemo, da so njihova dela med sabo jasno ločena in tudi označena. Pri razstavi Prepletati pa je šlo za povezovanje dveh umetnic na vsebinski in materialni ravni, kar je ustvarjalo svojevrsten prostorski in vsebinski asemblaž. Pri tej likovni zvrsti gre za različno združevanje najdenih predmetov, materialov, objektov, ki na koncu tvorijo kolaž reliefne oblike ali celo samostoječ tridimenzionalni objekt. Umetnici sta v tem kontekstu uporabil svoja dela iz depojev kot najdene predmete in jih združili skupaj v novo umetniško celoto, ki se je izrazila v postavitvi razstave. Začetki uporabe te tehnike so predstavljali odklon od tradicionalne umetnosti, materialov in uveljavljenega galerijskega sistema. Seveda ne vemo, ali sta umetnici zavestno ustvarili neke vrste asemblaž, saj je možno, da gre v tem primeru samo za gledalčevo interpretacijo razstave.

Že ime razstave Prepletati je v samem bistvu predstavilo njeno vsebino. Kako pomembna je beseda, kaže tudi to, da v zgibanki o tej razstavi ni bilo spremljevalnega besedila, ki bi razlagalo njuno delo, temveč je bila v njej samo definicija te besede. Preplet je torej bil rdeča nit te razstave, ki jo je lahko gledalec večkrat zaznal. Tokratna razstava ni bilo njuno prvo tovrstno sodelovanje, saj sta v začetku leta 2024 skupaj ustvarili eksperimentalno razstavo Retrovizije v Anjinem ateljeju v Švicariji. Vendar je bil gledalec takrat od njunih del nekoliko distanciran, medtem ko mu je bil sedaj dovoljen sprehod in pogled od blizu. Mateja Kavčič je na podoben način sodelovala in razstavljala že z Aljo Piry.

Preplet med deli umetnic je segal do te mere, da gledalcu niso bili na voljo podnapisi, da bi ločil med avtorstvom ene in druge umetnice. Razlika je bila opazna samo na podlagi uporabljenih materialov ob vstopu v razstavni prostor, kjer so bila črno-bela platna Anje Jerčič Jakob in snopi kit Mateje Kavčič še ločeni. V nadaljevanju ogleda pa so se začela prepletati tudi njuna dela. Spretno pa sta v zgodbo vpletli tudi prostor, ki je bil v tem primeru izkoriščen, da je v gledalcu vzbudil bolj dinamično izkušnjo ogleda, saj dela niso bila samo na nivoju gledalčevega gledišča, ampak so mu nudila hkrati presek in kontinuiteto pogleda. Presek, ki je gledalca prijetno predramil, se je zgodil s pomočjo velikega platna, ki je nudilo umirjen linearen pogled, nakar nam je nanj pripeta kita usmerila pogled navzgor, saj je njena postavitev segala do stropa. Samih platen ne smemo dojemati samo kot ozadja instalacijam, saj so tudi ta dodala kanček dramatičnosti – na primer z umestitvijo enega od njih v kot je prostor dobil občutek kontinuitete, kar je ponovno presenetilo gledalčev pogled. Platna so dramatična tudi v vsebini, saj je Anja Jerčič Jakob s svojimi potezami dosegla učinek gibanja.

Že sama definicija besede prepletati uporablja primere, ki se navezujejo na organske materiale (na primer prepletati sobo z girlandami cvetja), kar pa je bil tudi pomemben element razstave. Mateja Kavčič je za spletanje kit in izdelavo kroglic uporabila naravne materiale. Organskost pri slikah Anje Jerčič Jakob pa je bila opazna v vsebini, ki sicer ni bila jasna, vendar je gledalec lahko razbral, da gre za preplet nekega naravnega materiala. Tudi materialnost platen samih, ki niso bila vpeta v okvirje in so bila rahlo valovita, je dala občutek gibanja in navezave na naravo. Slednja je v njunih delih vseprisotna, vendar ne gre zgolj za željo po posnemanju, ampak se poglabljata tudi v naravne procese, ki kažejo na minljivost narave oziroma stanje nenehnih sprememb. Čeprav njuna dela delujejo predvsem naključna v svojih potezah, se za njimi skrivajo premišljene poteze in nadzor nad materialnostjo.

Z organskostjo lahko povežemo tudi minljivost uporabljenih materialov in ne nazadnje tudi razstave. V izjavi za javnost sta avtorici namreč omenili, da sta dela združili posebej za to razstavo, vendar gledalec ni zaznal, da gre za naključen preplet del, saj so povezave delovale kot zaključena celota. Če se je gledalec zavedal, da po koncu razstave ta dela v takem prepletu ne bodo obstajala več, je opazil tudi idejo minljivosti narave. To idejo je še dodatno podkrepilo dejstvo, da so bili uporabljeni materiali naravni in posledično tudi razgradljivi. Na neki način je misel o minljivosti sprožila tudi postavitev prepletenih kroglic na kupčkih, razporejenih po prostoru. Nekatere kroglice so se že razpletle, nekatere so samevale.

Gledalec namreč ni mogel vedeti, ali so bile na tak način namerno postavljene že od začetka ali so se premiki med trajanjem razstave zgodili naključno zaradi drugih obiskovalcev. Minljivost je sicer ideja, ki se v umetnosti pojavlja že od 16. stoletja, vendar predvsem v religioznem in moralizirajočem kontekstu, tu pa se prepleta z bolj aktualnimi temami okoljevarstva in okoljske umetnosti.

Rečemo lahko, da je šlo pri razstavi Prepletati za preplet med umetnicama, njunimi deli in konteksti, kar pa verjetno ne bi bilo prepuščeno svobodni interpretaciji, če bi razstavo kuriral kdo drug in ne umetnici sami, saj je po navadi kurator tisti, ki interpretira in ubesedi bistvo razstave. Po eni strani bi si gledalec želel nekoliko več besedila o razstavi ali vsaj informacij o uporabljenih materialih in tehnikah, saj to ni bilo predstavljeno s podnapisnimi tablicami. Po drugi strani pa je lahko razstavo interpretiral sam po svojem občutku in brez omejitev. Gledalcu pomanjkanje kuratorjeve usmeritve vzbudi radovednost in domišljijo.