Najmlajši skladatelj opere pri nas: Moja glasba je sodobna, ne pa ravno avantgardna

Kočevar Vid Ožbolt, 21-letni študent salzburškega Mozarteuma, je 10. septembra v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije, dva dni kasneje pa še v Gledališču Koper, presenetil s svojim opernim prvencem Srečanje. Je najmlajši skladatelj pri nas, ki mu je uspelo izvesti, oddirigirati, napisati libreto lastne opere, 70-minutne dramatične enodejanke za štiri glasove in komorni orkester. Tudi producent je bil sam. Enkraten umetniški dosežek v slovenskem kulturnem prostoru, ki se po skladateljski plati lahko kosa z marsikaterim uveljavljenim imenom. Dobro uigran študentski pevski in instrumentalni ansambel se je pogumno lotil zahtevne in kompleksne partiture. Organizator prireditve je bilo Kulturno društvo Odeon. V pevskih vlogah so bili Peter Grdadolnik, Antea Poljak, Domen Vurnik in Tina Debevec, režirala je Svetlana Dramlić, scenograf je bil Jaro Ješe, kostumografinja Anjana Pavlič.Kako ste se odločili že na začetku za najkompleksnejše, najzahtevnejše glasbeno delo? "Opera me zelo navdušuje in pisanje oper je tudi moja skladateljska ambicija. Seveda gre v mojem primeru za bolj komorno opero za štiri vokaliste in 18 instrumentalistov. Skladatelji se razvijamo različno in imamo različne načine delovanja, meni je opera predstavljala izziv, a v pozitivnem smislu, nekako se mi je zdelo, da bi zmogel, in me je ta glasbena oblika sama po sebi spodbujala k pisanju in vztrajanju. Nekateri se lotijo opere veliko kasneje v karieri, nekateri nikoli, ker jim to pač ne ustreza oziroma jih zanima zvok v svojem kontekstu, ne kot podpora zgodbi. Bi rekel, da gre za posebno vejo kompozicije, za katero je potrebno neko drugo razumevanje, ne samo v glasbenem, ampak tudi v intelektualnem smislu, razumevanje življenja in življenjskih situacij, človeka, treba je imeti občutek za dramaturgijo in razmerje med besedilom (vsebino) in glasbo. Povrh vsega pa je pač napisati veliko not, kar se izkaže za velik napor in psihološki preizkus. Nikakor pa odločitve ne obžalujem, saj gre za zelo posebno, enkratno izkušnjo." Na Mozarteumu ste v razredu profesorice Sarah Nemtsov. Zakaj ste se odločili za Mozarteum, kako so vas sprejeli? Najbrž ste morali opraviti zahtevne sprejemne izpite? Zakaj ne Akademija za glasbo v Ljubljani? "Ob koncu srednje šole sem pisal na različne glasbeno izobraževalne ustanove tako doma kot v tujini. Med vsemi tujimi se je na mojo pošto lepo odzval samo Reinhard Febel, kasneje moj prvi profesor na Mozarteumu, in mi predlagal, da se prijavim na sprejemni izpit. Ta je bil nekoliko zahteven, v treh krogih selekcije - najprej se čaka na povabilo na intervju, nato na praktični del - nekaj teorije, solfeggia in klavir. Ker sem bil sprejet tako na Akademijo za glasbo v Ljubljani kot Mozarteum, sem se odločil za slednjega, ki ponuja boljše priložnosti - seminarje, sodelovanja z ansambli, kulturne dogodke in podobno. Leto in pol zatem pa se je profesor upokojil, tako od marca letos študiram s Sarah Nemtsov, še eno izvrstno mentorico."Svoj operni prvenec ste tudi sami dirigirali, kar je prav tako kar redek podvig. Vsekakor enkraten umetniški dosežek v slovenskem kulturnem prostoru. Kako sami vidite slovensko sceno klasične glasbe, če jo na primer primerjate z avstrijsko? "Dirigiral sem, ker pač ni bilo dovolj sredstev za dirigenta, je pa tudi res, da na ta način moja ideja hitreje, neposredno pride do ansambla - in sem v tej vlogi užival. Slovenska in avstrijska scena sta seveda precej različni. Če se navežem na sodobno glasbeno sceno, je na avstrijski veliko elektronske glasbe, slovenska pa s sodobnimi deli nekoliko zaostaja. Opažam večje navdušenje nad mojo glasbo v Sloveniji kot v Avstriji, ker je morda nekoliko bolj razumljiva ljudem, čeprav je sodobna, ni pa ravno avantgardna, kar je (vsaj splošno na moji univerzi) obravnavano s precej kriticizma - in tega nikakor ne razumem. Seveda se najdejo izjeme, kot je moja profesorica, ki pač znajo gledati širše in študentom ne vsiljujejo lastnih prepričanj. Skladatelji naj bi konec koncev iskali originalnost vsak v svojo smer."Izvajalci so bili člani študentskega pevskega in instrumentalnega ansambla, ki je prepričljivo interpretiral zahtevno in kompleksno partituro. Organizator prireditve je bilo Kulturno društvo Odeon. Kako ste stopili v stik z njimi? "Nastopalo je nekaj prijateljev, kolegov, s katerimi sem že sodeloval, in tudi nekaj popolnoma novih ljudi, za katere sem že slišal ali pa sem zvedel, ko sem iskal zasedbo. Ujeli smo se presenetljivo dobro. Društvo Odeon vodi koncertni mojster Timotej Willewaldt, ki je že igral veliko mojih stvari in se je ponudil, da vskoči kot 'pravna oseba'." Ste iz Kočevja, morda poveste kaj o vaših (glasbenih) začetkih, odločitvi za študij kompozicije ...? Kakšni so vaši načrti po koncu študija? Ostati v Avstriji ali se vrniti domov? "Začel sem z violončelom na kočevski glasbeni šoli, nato še s klavirjem. Obiskoval sem Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana in tam maturiral kot čelist, ne kot glasbeni teoretik. Kompozicija je nekaj, kar sem najprej počel bolj zase, a me je pač potegnilo tako močno, da sem zamenjal smer. In to me tudi veliko bolj veseli, kot pa cele dneve vaditi instrument. Po diplomi bi rad opravil še magisterij, verjetno bi zamenjal ustanovo. Po študiju? Kaj pa vem. Živel bi v Sloveniji, bi pa deloval mednarodno. Tega pa nekako ne morem načrtovati oziroma lahko le upam in delam v smeri, da mi uspe."Všečna in razumljiva, v sodobnem jeziku Komorno opero Srečanje Vida Ožbolta tvori eno samo dejanje iz prologa in epiloga, med katerima se niza pet prizorov. Sledimo fragmentarno, a pregledno prikazani večplastni detektivsko-ljubezenski zgodbi, prežeti s simboliko, v kateri sta diskretno ujeti navezava na aktualni položaj umetnosti v družbi in ideja o Umetnosti kot trajni vrednoti. Ožboltova glasba je všečna in razumljiva, četudi je njen jezik povsem sodoben. Slogovni eklekticizem je prisoten kot sredstvo glasbenega slikanja, prežeto s simboliko in asociacijami. Domiselna, navdihnjena glasba je odeta v pisano orkestracijo, v kateri skladatelj spretno posega po glasbilih, kot so flavta, saksofon, tuba, harfa, čelesta in različna tolkala. Nova slovenska opera Srečanje je kakovostno delo z dodelanim konceptom in velik dosežek mladega skladatelja in libretista, piše na portalu SiGledal glasbeni kritik Tomaž Gržeta.

Najmlajši skladatelj opere pri nas: Moja glasba je sodobna, ne pa ravno avantgardna

Melita Forstnerič Hajnšek

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Izbrano