V četrtek, 5. februarja, bo v Sodnem stolpu prva premiera Lutkovnega gledališča Maribor (LGM) z letnico 2026. Skrinjica sinjega maka, ki je nastala po besedilu Bine Štampe Žmavc in jo sama odigra Metka Jurc, je pripoved o staranju, izgubljanju spominov in minevanju. Zgodba nas popelje v svet babice, ki počasi izgublja besede, sedanjost, spomine in sebe, ter v svet dedka, ki ljubeče in srčno stopa ob babici, piše dramaturginja predstave Katarina Klančnik Kocutar. Nežno in poetično pripoved o demenci v lutkovnem gledališču naslavljajo v času demografskega staranja, ko vse več ljudi prizadene ta bolezen. Klančnik Kocutar je na novinarski konferenci pred premiero izpostavila tudi, da pogosto pozabljamo, kako hudo je ne samo tistim, ki se počasi izgubljajo, temveč tudi tistim, ki jih na tej poti spremljajo. Ni samo skrb zanje tista, ki je težka, temveč tudi počasno izgubljanje ljubljenega človeka.
V svet domišljije in čustev
Pripoved Bine Štampe Žmavc z večplastnostjo nagovarja več generacij občinstva. "S pretanjeno poetično govorico se kot bralci in gledalci dotikamo in pustimo dotakniti Bininim sinjim makom, poljem pozabe, drobnemu ptičjemu petju, čevljem daljave in številnim simbolom ter prispodobam za življenje in minevanje," dodaja dramaturginja.
"Zgodba nas popelje v svet babice, ki počasi izgublja besede, sedanjost, spomine in sebe, ter v svet dedka, ki ljubeče in srčno stopa ob babici"
Prav čustveno bogat, simbolen metaforičen jezik je nagovoril tudi režiserko Ajdo Rooss. "Bolj kot otrokov razumski svet zgodba nagovarja čustven, abstrakten in čuten svet. Predmeti skozi predstavo spreminjajo svoj pomen, kar otroku omogoča odprto in svobodno notranjo interpretacijo, ki krepi njegovo domišljijo, ki je v tem svetu izredno pomembna. Otrok bo opazoval, doživljal in čutil zgodbo."
Besedilo Štampe Žmavc je Rooss in avtorico likovne podobe Darko Erdelji popeljal v svet igranja z domišljijo. Izstopajoč scenografski element predstave je hiška, ki je brez sten ali zidov, ki simbolizirajo varnost, a tudi meje. Hišo babice in dedka namesto tega skupaj držijo spomini in predmeti, ki prav tako počasi izginjajo. "Hišica je v mnogoterih kulturah in posebej Jungovi psihoanalizi simbol za duha. V predstavi sta dva dela, na eni strani babica in dedek ter narava, na drugi minljivi spomini. Ko izgubljamo spomin in besede, se briše meja med uporabnostjo predmetov, ti postanejo nekaj drugega - čajnik se spremeni v luno in podobno," je razmišljala Erdelji. Lutke nimajo obrazov, zato se gledalci lažje vživijo v njihovo zgodbo. To je lahko njihova babica ali dedek, oče ali mama ali pa so lutka na odru sami, če izgubljajo spomin, je dodala Erdelji.
"Sem že tam? Sem že to?"
Avtorica glasbe in oblikovalka zvoka je Mateja Starič. "V kontekstu glasbe je posebej pomemben razmislek, da je s staranjem telo podvrženo razgradnji in propadu, toda notranje osebno jedro se nasprotno razrašča in plemeniti. Kljub temu da izgubljamo spomine, so naša spoznanja globlja. V glasbi smo sledili liniji notranjega razvoja babice - osrednja glasbena tema je najprej odigrana z minimalističnim klavirjem brez bogatega harmonskega konteksta, ki se tekom predstave gradi in na koncu doseže zrelo interpretacijo," je povedala Starič. Glasba in zvok sta resna sogovornika v predstavi, saj potovanje čez življenjski cikel in letne čase, torej zimsko pokrajino, poletne večere, nevihto ..., zahteva veliko zvočne opreme.
"To je lahko tudi tvoja babica ali dedek, oče ali mama ali pa so lutka na odru gledalci sami, če izgubljajo spomin"
Za igralko Metko Jurc je bil proces nastajanja predstave miren in lep, "za dušo". S knjigo se je prvič srečala na predstavitvi, ko je na odru prebrala tako rekoč celo knjigo. "V občinstvu so bili v glavnem odrasli poslušalci, ki so bili navdušeni in presunjeni. Taka sem bila tudi jaz. Ko sem prejela povabilo k ustvarjanju predstave, sem bila tega zelo vesela. Toda potem sem se vprašala: ʼZakaj to delam? Sem že tam? Sem že to?ʼ" je dejala Jurc in dodala, da bo predstava nagovorila mlade in stare, ki se bodo zamislili o tem, da je lahko odhajanje tudi drugačno.
Katerokoli knjigo Bine Štampe Žmavc namreč odpreš, je dejala lektorica Metka Damjan, ima široko ponudbo lepih besed, ki so tudi vsebinsko zelo bogate in tvorijo besedne zveze, ki niso "na prvo žogo". "Četudi gledalec morda ne bo razumel vsega takoj, ga bo to vodilo k razmisleku, kaj so ti čevlji daljave ali vrvice spomina - besedne zveze, ki so na videz simbolične in poetične, a lahko postanejo jezik našega vsakdana."
Premieri bosta sledili ponovitvi 6. in 13. februarja.
