Arhitekti in projektanti se pri načrtovanju hiš in stanovanj precej ukvarjajo z izbiro oken. V zadnjih desetletjih so se ta vseskozi izboljševala. Kakovostna okna so zasnovana tako, da imajo dobre toplotne in tehnične karakteristike. Danes jih obravnavamo kot element, ki v sodobni arhitekturi da velik pečat objektu in omogoča pogled navzven in prehod svetlobe tudi v tiste prostore, ki bi sicer ostali zaviti v mrak.
Zrejo tudi v nebo
Za poševnine v mansardah so postala nepogrešljiva strešna okna, a tudi stavbe z ravno streho niso prikrajšane za "oči", ki se ozirajo v nebo. Z okni na ravni strehi namreč zlahka dovedemo naravno svetlobo in svež zrak tudi v majhne hodnike in prostore, kjer izvedba klasičnih oken ni mogoča, tako da tovrstni rešitvi uporabnosti ni mogoče oporekati.
A malce me begajo tista velikanska okna, ki ustvarjajo vtis, kot da ni več ločnic med notri in zunaj. Je že res, da to, česar trdne stene ne dopuščajo, velike steklene površine omogočajo: stik z naravno svetlobo, vez med zaprtim in odprtim, komunikacijo med notranjščino in vrtom, opazovanje sosednjih stavb in barvitih streh, na katerih se še vedno radi sprehajajo golobi.
Vendar vse prepogosto opažam, da ko se oziram skozi velikansko okno stanovanja, da bi poklepetala s poplesavajočimi zelenimi krošnjami, iz bloka na drugi strani dvorišča vame zre možakar brez nasmeha ali kuštrava gospa v zmečkani spalni srajci, ki se, ko se pogledava v oči, urno pomakne v notranjost svojega doma in hitro zagrne zaveso.
Če smo drugim preveč na očeh, lahko to izzove nelagodje. V sodobni arhitekturi tako zaradi (pre)velikih steklenih površin iščemo rešitve, da ublažimo ne le jakost svetlobe in prodiranje vročine v notranjost prostorov, temveč da pridobimo tudi izgubljeni občutek varnosti in subtilni vidik intime.
Škatlasta in majhna
Kako je bilo nekoč? V mislih se preselim v izbo babičine hiše, kjer sem v otroštvu preživljala počitnice. Tam so bila okna škatlasta in majhna, treba se jim je bilo približati, da bi videli svet skoznje, svetlobe pa so prepuščala ravno toliko, da so se v prostoru izrisovale očarljive sence. Z bratom in sestrično smo v poletnih mesecih večkrat sredi noči skozi majhna okna pobegnili dogodivščinam naproti, nato pa pred jutrom skoznje prilezli nazaj v prostore hiške, ki je svojo intimo skrbno skrivala za majhnimi okni.
Težko rečem, ali bi tudi danes zlahka bivala v hiši z majhnimi okni, zato pa vse bolj opažam, da so mi blizu rešitve, ki so uporabne, obvladljive in zlahka omogočajo vzpostavitev ravnovesja med odprtim in zaprtim.
