Po večkratnih Kraigherjevih povabilih se je 8. novembra 1910 Ivan Cankar pripeljal k Sveti Trojici. V tisti njemu tako malo znani svet, ki mu ga je Kraigher razkrival v večernih pomenkih. Cankar je pri prijatelju ostal pol leta. Tam, pri Trojici, je nastajala Lepa Vida, poslednja Cankarjeva drama. Potem ko je Cankar leta 1913 prebral Kraigherjev rokopis romana Kontrolor Škrobar, je o njem zapisal, da ni "samo literarni umotvor posebne vrste, temveč je odlično in pogumno narodno dejanje".
Cankar se je pri Trojici po svoje "vživel v narodnostno mizerijo", kot je v pismih označeval razmere ob severni slovenski meji. V pismih med drugim pripoveduje, da so "ondotni kraji miniaturni, kjer si ljudje preganjajo dolgčas s prepiri in prepirčki in kjer napetost med advokatom in notarjevo ženo vpliva tudi na politične odnose med Slovenci". V enem od pisem je definiral moreče ozračje, v katerem je duhovna dejavnost sproti zamirala od strupenega nemškutarjenja.
Celotno takratno dogajanje je treba razumeti in ocenjevati v kontekstu razgibanega dogajanja na prelomu 19. in 20. stoletja. Sveta Trojica v primerjavi z bližnjim Lenartom ni veljala za trdno slovensko postojanko, saj je bil v trškem središču odločujoč vpliv ekonomsko močnih nemških tržanov. Podoba trškega središča je bila sicer precej nemška, v resnici pa je bil trg tako kot bližnji Lenart slovenski. Okoliško podeželje je bilo povsem slovensko. Sveta Trojica tudi ni premogla državnih uradov in ustanov, ni imela niti brzojavnega urada, kar je dr. Kraigher zelo pogrešal. Cankar pa menda ne in je pošiljal pisma prijateljem na Rožnik v Ljubljano preko tamkajšnjega poštnega urada. "V soboto sem se peljal k Sv. Lenartu, pa sta se konja v breg doli neprestano plašila. Ne ostane torej drugega nič, nego doma sedeti ter čakati na boljše čase," je zapisal.
Ivan Cankar kljub načrtom, da se bo v novem mirnejšem okolju Slovenskih goric posvetil pisanju drame Lepa Vida, ni pozabil na veseli del življenja pri prijatelju Kraigherju. V Trojici takrat ni manjkalo dobrih gostiln in zato se je med starejšimi ohranilo ustno izročilo, da se je ob popoldnevih ali večerih in vse do poznih ur rad zadržal med preprostimi ljudmi in nazdravil z rujno kapljico. Menda mu je bila posebno ljubka Golobova hčerka Karolina ... V kraju ponekod še kroži anekdota, da se razposajeni pisatelj ni branil njenih čarov. Poleg Golobove gostilne je imel Cankar le lučaj stran Rojkovo gostilno, za katero danes ve le še nekaj Trojičanov. Rojkova mogočna hiša iz leta 1789, ko je v Parizu izbruhnila francoska revolucija, še danes trdno stoji v spodnjem delu Trojiškega trga, domačini jo bolj poznajo kot mesnico. O trojiški tretji, Mlinaričevi gostilni ni veliko znanega. Je pa na vrtu te nekdanje gostilne bila lesena vrtna uta (ki še stoji), v kateri je Cankar po ustnem pričevanju pisal Lepo Vido.
Ker je imel dr. Kraigher kot zdravnik veliko obveznosti, se je Cankar pogosto družil z družinama lenarškega notarja dr. Franja Štupice in odvetnika dr. Milana Goriška. Oba sta bila ugledna lenarška tržana z velikim vplivom v domačem okolju, še posebno dr. Gorišek, ki je slovel tudi kot velik slovenski narodnjak in liberalni politik. V njuni družbi je Cankar obiskoval okoliške vasi in zidanice ter tako preganjal zimski dolgčas na vasi.
Med Cankarjevimi pismi iz Svete Trojice je zlasti zanimivo pismo Nini in Karlu Bergmanu konec novembra 1910: "Zamedlo nas je, da je veselje! Pa vendar ne tičimo doma! Doslej sem oblezel že mnogo slovenjegoriških vasi in trgov - same svetnike: sv. Lenart, sv. Ana, sv. Anton, sv. Benedikt, sv. Bolfenk, sv. Jurij itd. Kraji se mi zde zmirom bolj prijazni; vse je tako nekako miniaturno, fletkano. Ampak blato, blato! Rekel sem, da bi Slovenske gorice silno obogatele, če bi bilo blato na prodaj. Ko smo se peljali k sv. Antonu (dve uri od tod), so se kolesa do osi udirala in vsak hip sem mislil, da se prekopicnemo vsi skupaj v jarek ... Kakor kraji, tako je tudi življenje tukaj miniaturno. V takih malih gnezdih si ljudje preganjajo svoj dolgčas s samimi prepiri in prepirčki … Razkosana pa je družba tudi zato, ker Slovenci ne občujejo z nemškutarji, ali pa le toliko, kolikor morajo."
Ilustrativna podoba razmer v Slovenskih goricah je tudi nedatirano Cankarjevo pismo, v katerem je slikovito opisal potovanja po teh krajih. "Ko smo se peljali k Sv. Antonu (danes Cerkvenjak, op. p.) dve uri odtod, so se kolesa do osi udirala in vsak hip sem mislil, da se prekopicnemo vsi v jarek. Nič boljše se nam ni godilo, ko smo romali od Sv. Lenarta na Zavrh, gazili smo vodo, da je bilo joj; jaz sem imel dobro porcijo prežgane juhe v čevljih. Ko smo dospeli na hrib, smo se pa še znotraj namočili. Povabil nas je bil namreč notar od Sv. Lenarta (Stupica) v svoj vinski hram."
V zadnjem pismu iz Sv. Trojice z dne 11. aprila 1911 je Cankar zapisal, da bi rad šel za praznike domov, a je pred njim še nekaj "ovir". Omenil je povabilo ljutomerskega učiteljstva na predavanje v Ljutomer, ki ga je odklonil, "čeprav bi bil izlet prijeten. Ali tako predavanje se nazadnje vselej spremeni v dolgotrajen krok in prav tako v dolgotrajnega mačka". Predavanje za učitelje pa je Ivan Cankar kljub temu imel, in to na učiteljski skupščini v Sv. Trojici, kjer je govoril o slovenski literaturi. To je potrdil tudi njegov gostitelj dr. Alojz Kraigher. Leta 1961 so njemu, Cankarju in Brnčiču v spomin odkrili spominsko ploščo na hiši, v kateri so prebivali. Hiša in plošča sta ohranjeni, dr. Kraigher pa v Trojici še vedno nima ulice.
