Firbcanje po Mariboru: Sproščeni v javnem kopališču

Javna kopališča v preteklosti niso bila namenjena zgolj športu in rekreaciji, ampak so služila predvsem higieni, pa tudi sproščujočim uricam. Ko so evropski križarji med svojimi pohodi po Bližnjem vzhodu spoznali javne kopalnice in javna kopališča, jih tudi doma nikakor niso hoteli pogrešati.

Glavna fotografija članka:Firbcanje po Mariboru: Sproščeni v javnem kopališču
Agape
Datum 18. oktober 2020 05:00
Čas branja 1 min

Srednjeveška javna kopališča so bila namreč mesto stalne in javne prostitucije, obenem pa neke vrste hotel za "sproščujoče urice" in prizorišče zvodniških dejavnosti. V njih so bile kadi za kopanje v dvoje in manjše sobe, primerne za "počitek". Čez čas so sočasno kopanje obeh spolov prepovedali, a so bile moškim v kopališčih na voljo mlade delavke, ki so na željo obiskovalce "masirale" ali kako drugače stregle njihovim telesnim potrebam.

Verjetno je šlo za eno takih kopališč tudi pri tistem, ki je v Mariboru v pisnih virih prvič omenjeno že v letu 1393. Pravzaprav sta to bila kopališka uta in hlev, ki sta stala med Martinovo hišo - ta je uto prodal mariborskemu špitalu - in špitalskim vrtom v samem srednjeveškem mestnem jedru, na območju za današnjo pošto. V letih 1486 in 1491 se omenja tudi kopališki mojster, padar Vincenc Meychfuer, ki je po vsej verjetnosti skrbel za goste kopališča, podrobnosti njegovega poklica pa (žal) niso znane. 

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
Kako bi glasovali na morebitnem referendumu o interventnem zakonu?
Za zakon.
22%
266 glasov
Proti zakonu.
70%
845 glasov
Ne vem še …
4%
45 glasov
Ne bi šel na referendum.
5%
58 glasov
Skupaj glasov: 1214