(FOTO) Noč na mariborski urgenci: Kakšni so pogovori o življenju in smrti ob enajstih zvečer

Ni bilo ravno kot v filmih, kjer se bogovi v belem v naglici in ob zvoku siren borijo za življenja. Toda slikovitih zgodb tudi na mariborski urgenci ne manjka. Ekipo, ki je na razpolago vsem, tudi ko se vsa ostala vrata v zdravstvu zaprejo, smo obiskali minulo soboto zvečer. Že pred vhodom nas pozdravi eden od varnostnikov, brez katerih si zaposleni več ne predstavljajo svojega dela. Ne tu in tam, vsak dan, pogosto tudi večkrat, jih morajo poklicati zaradi povišanih tonov, žaljivk in agresije, ki jo ljudje zlivajo najpogosteje na medicinske sestre, ki so njihov prvi stik, pa tudi na zdravnike in ostalo osebje. Ko boli, ko slaboten čakaš, ko si nemočen in ne razumeš, zakaj tako traja, marsikomu zmanjka potrpljenja. Nekateri pridejo opiti, drugi svoje konflikte prinesejo tudi s sabo od doma.Tako je bilo tudi s parom, ki je kričal pred vhodom urgentnega centra okoli polnoči, ob njima pa objokana mladoletna otroka, ki sta skušala zadržati mater na razdalji. Kasneje je pred vhodom parkirala tudi policijska marica. Možje v modrem pridejo tja tudi zaradi prometnih nesreč, včasih pa jih pokličejo zaradi razgrajanja obiskovalcev. Ali pa, ker po mehanizaciji poškodbe ocenijo, da smrdi po nasilju partnerja. "Ko ima ženska spiralno zlomljeno podlahtnico, ni padla po stopnicah, to je to," nam pokaže medicinska sestra Tanja Majc z gibom, kako z zvijanjem roke drugemu povzročiš to poškodbo, tipično za ženske, ki so doma fizično zlorabljene. Kdaj se najmanj čaka? Tisti, ki čakajo v prvi čakalnici, pogosto ne vedo, kaj vse se dogaja v zakulisju. Po sprejemu pri triažni medicinski sestri, ki vsakogar uvrsti v eno od petih barvnih kategorij - rdeča je najbolj nujna, sledi oranžna, rumena, nato pa sta še zelena in modra - sledi pač čakanje, če si med 70 odstotki tistih, ki niso življenjsko ogroženi. Namig: ni pravilo, a manj se običajno čaka med tednom v dopoldanskem času. Popoldan se namreč naberejo še pacienti, ki jih tja napotijo osebni zdravniki, podaljša se tudi seznam tistih, ki čakajo na sprejem v bolnišnico. Ekip pa je manj. Tako se mimogrede zgodi, da kak petek zvečer pacienti čakajo tudi po sedem ur, pove medicinska sestra Doroteja Ornik, ki v soboto zvečer opravlja triažo, torej razporejanje bolnikov glede na barvno lestvico nujnosti. Zvečer je prav zato zanjo najbolj naporno, saj jo pričaka gmota ljudi, ki morda čakajo že ure in nemalokrat tudi motijo proces s pritožbami ali celo agresijo. Nezadovoljstvo je nalezljivo, in ko en začne glasno negodovati, se mimogrede sprevrže v kolektivni upor čakajočih. "Ljudem na napotnici piše nujno in potem mislijo, da bodo rdeči in bodo takoj na vrsti. Ampak to je stopnja na napotnici, kar ne pomeni, da si tako življenjsko ogrožen. Rdeč je recimo nekdo, ki so ga oživljali, s hudimi dihalnimi stiskami, kemično poškodbo očesa, hujšo politravmo, v epileptičnem napadu ..." razloži triažna sestra.Ljudje ne vidijo, kaj vse se dogaja na drugi strani, in ne vedo, zakaj že dolgo niso nikogar poklicali - vmes pa je morda prišlo več reševalnih vozil z nujnejšimi bolniki ali so morali nekoga oživljati, kar zahteva več osebja, zdravnik je morda moral vmes komu zašiti rano. Da nekateri ne razumejo, zakaj mora kdo naprej, oni pa morajo čakati, nadaljuje sogovornica. Pač ne stojijo v vrsti na pošti. In če jim je po eni strani lažje, kadar so ob njih svojci, so tudi ti včasih poseben izziv za osebje. "Vemo, da je težko čakati. Ampak včasih se počutim, kot da sem zanje kanta za smeti," sklene Doroteja Ornik. Na triaži odločijo, kam bo šel bolnikNa triaži odločijo tudi, v katero od enot urgence bo bolnik nato šel - hitri pregledi, enota za bolezni, enota za poškodbe ali internistična nujna pomoč. Hitri pregledi spadajo organizacijsko pod Zdravstveni dom dr. Adolfa Drolca Maribor. Tam je bila ena sestra in zdravnik. V kirurških ambulantah sta bila še dve medicinski sestri in zdravnik, v opazovalnici še trije. Seveda je bil še mavčar. Skupaj je tako v akciji pet zdravnikov. Še več jih je dosegljivih na klic, po potrebi. "Če si lažje poškodovan, greš na poškodbe. Če si lažje bolan, ne pa poškodovan, greš na hitre preglede. Če imaš napotnico za internista in nisi zelo bolan, greš na internistično. Če si 'iz ulice' in nimaš napotnice, ampak si zelo bolan, pa prideš k nam, v enoto za bolezni," nam poenostavljeno razloži dr. Gregor Prosen, urgentni zdravnik in predstojnik mariborskega urgentnega centra, ko pridemo do notranje čakalnice - tiste, kjer šele po prvem pregledu vidiš, da pred tabo na nadaljnjo obravnavo čaka še mnogo več ljudi. Od tam lahko greš potem še na ultrazvok, rentgensko slikanje, v mavčarno ... "Stisni še en EKG za enko!"Minula sobota ni bila med bolj obremenjenimi. Slabše vreme je bilo najbrž razlog za kakšno poškodbo manj na piknikih ali športnih dogodkih. A v enoti za bolezni, kjer čakajo najhuje bolni, je bilo kar napeto. Tam je bilo šest medicinskih sester in dva zdravnika. Za pet oranžnih pacientov, dva rumena, enega zelenega. V času našega prihoda so sprejemali tri nove hkrati, ki so jih pripeljali z reševalnim vozili (njihovega prihoda v čakalnici ljudje ne vidijo). Sum na infarkt, epileptični napad in pljučna embolija. Nizka saturacija in nevarno padajoč tlak v kombinaciji s slabo zgovorno starostnico niso prav lahka kombinacija. "Stisni še en EKG za enko! Pa naj bo čisto pri miru," je diplomirana medicinska sestra delila navodila pred zasloni, ki so prikazovali stanje in postopke za vseh sedem bolnikov, ki so jih imeli takrat pod svojim nadzorom. Lahko bi jih imeli 11, toliko je okoli "zdravniškega otoka" enoposteljnih kabin za bolnike z najnujnejšimi priključki in napravami za podporo bolnikom. Zraven je seveda reanimacijska soba, za ovinkom pa manjša operacijska dvorana, namenjena žilni kirurgiji, ki pa se je tudi kdaj poslužijo, ko gre za nohte. Ko pokličejo svojce za slovo"Gospa, kako ste? Vas boli? Kje boli? So vam povedali, da imate bolezen na jetrih?" je poskušal ugotoviti Prosen. Zagonetnosti ni malo, to niso bolniki, ki se usedejo na stol in razlagajo, kaj jim je. Nasprotno. Spisek njihovih zdravil je tudi po večstranski, govorijo pa le s težavo, vmes je nemalokrat še demenca. "Piši - laboratorij," so že sledila navodila za naslednjega pacienta. "Čuj, s štirko greva na sprejem," pa je v centralo sporočal en od negovalcev. Ob nama s fotografom na bolnišničnem vozičku potrpežljivo čaka starejši gospod z berglo. Pove, da si je doma izmeril pritisk 235 in je poklical rešilca. Je le leto po kapi. Na srečo si ni prav meril, saj bi bil s takšnim pritiskom najbrž med pokojniki. Nekaj ur je tako počival v opazovalnici, zdaj bo lahko odšel domov, ampak čaka še na papirje. Po kar nekaj vzdihih zaradi bolečine sta prišla po njega dva prijazna medicinska tehnika in vidno mu je odleglo. Med tem so v "dvojki" skušali ugotoviti, ali se je gospa po epileptičnem napadu usedla v napačen avtomobil in ali je bila morda vinjena. "Večinoma so tukaj starejši, kronični bolniki, soobolevni, krhki, nepokretni in paliativni v najširšem smislu," strni Prosen. Ni neobičajno, da, kot so to storili tudi v soboto zvečer, kličejo svojce, naj se pridejo poslovit in se skupaj odločijo, kako agresivno naj sploh še bo njihovo zdravljenje. Želeli bi si, da bi ti pogovori o paliativi bili opravljeni že prej, preden začnejo prihajati na urgenco zaradi poslabšanja. Pogovori o življenju in smrti ob enajstih zvečer pač niso najboljša izbira. "Paliativa je kot ljubezen v družini. Tisto, da ti je mar do svojca," pristavi Prosen. Zjutraj se bo zbudil in ne bo vedel, kje jeSestra Tanja Majc nam naniza še kar nekaj zgodb, zaradi katerih je delo na urgenci tudi precejšen čustveni izziv. Ko oživljaš 13-letnika, pa ne uspe, lahko o tem govoriš samo s tistimi, ki so bili zraven, prizna. Drugi te ne razumejo, domov teh zgodb tudi ne želiš nositi, razlaga. Zato so tam tudi "družina", ki si pomaga, stopi skupaj in se pogovori, ko pride do težkih situacij. Ona zaradi svoje zrelosti in izkušenj velja za tisto, ki dobi psihiatrične bolnike. Zato ni čudno, da so njej odstopili moškega pod močnim vplivom alkohola in drog, rekoč: "V dvojki je pacient za tvoje psihiatrične sposobnosti." Zjutraj se bo najbrž zbudil in ne bo vedel, kje je, ugiba. Takrat znajo biti zelo neugodni, prizna v pripravljenosti na novo težko situacijo. Mirna sobota je bila bolj izjema kot pravilo, nam še pove. Spomni, da so nekajkrat v zimskih mesecih dispečerji zaradi preobremenjenosti mariborske urgence preusmerjali bolnike, za katere to ni bilo nevarno, v druge bolnišnice. Številni rešilni avtomobili pa so stali z bolniki pred urgentnim centrom tudi po več ur. Večkrat se zgodi, da bolniki tudi po več dni spijo na urgenci. Rekord je bil, da je bolnik v enoti za bolezni spal kar šest dni. Ampak razlog za to ni v urgenci, temveč v prezasedenosti postelj na ostalih oddelkih UKC Maribor.Kar bi si še tudi želeli, je heliport, a so o tem že počasi nehali sanjati. Da helikopter pristane za kirurško stolpnico na parkirišču, so se pač že navadili. Najbolj pa upajo, da bo tudi ta specializacija, torej urgentna medicina, postala bolj privlačna za mlade. Z najnovejšim pravilnikom za nujno medicinsko pomoč, ki ga je vlada nedavno poslala v javno obravnavo, se to ne bo zgodilo, je prepričan dr. Gregor Prosen.

(FOTO) Noč na mariborski urgenci: Kakšni so pogovori o življenju in smrti ob enajstih zvečer

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Izbrano