"Lahko spustimo?" je bilo v danes zvečer najpogosteje izrečeno vprašanje ob potoku pri gradu v Račah. Enkrat, dvakrat, desetkrat. Otroci so ga ponavljali nestrpno, s svetlečimi očmi in ladjicami v rokah, kot da bi v dlaneh držali nekaj največjega na svetu. In zares so. V pisanih gregorčkih iz lesa, stiropora, pene, jajčnih škatel, peres, nalepk in lučk ni bilo le otroške domišljije, ampak tudi ponos, potrpežljivost, družinska pomoč in tisto posebno veselje, ki nastane, ko se skupnost za hip ustavi in skupaj obuja star običaj.
Potok pri gradu ni velik, a je bil tisti večer dovolj velik za vse. Za dolgo vrsto otrok, staršev, babic in dedkov, ki so se ob njem zbrali s svojimi plovili. Za hišice, splavčke in ladjice, ki so bile barvito popisane, oblepljene, osvetljene in okrašene, nekatere skoraj razkošne, druge čisto preproste, vse pa izdelane z izjemno resnostjo. Za otroke to niso bile igrače, ampak prave umetnine.
Ko je prvi gregorček zdrsnil na vodo, se je ob bregu razlegel vzklik. Potem še eden, pa še eden. Drobne lučke so zaplesale na gladini, otroci pa so stekli ob potoku, da bi čim dlje spremljali svojo ladjico. Nekateri so jo na vodo položili previdno, skoraj slovesno, drugi so jo spustili hitro, kot da bi jih prehitela neučakanost. Vsi pa so v tistem trenutku gledali samo še v vodo.
Gregorjevo, ki ga v Sloveniji praznujemo 12. marca, na god svetega Gregorja, naznanja prihod pomladi in velja tudi za slovenski dan zaljubljencev. Znano je po običaju spuščanja luči po vodi, gregorčkov, in po ljudskem verovanju, da se na ta dan ženijo ptički. Običaj izvira iz obrtniških krogov, predvsem med kovači in čevljarji, ki so ob daljšanju dneva nehali delati ob umetni svetlobi in so luč simbolično vrgli v vodo. Pred uvedbo gregorijanskega koledarja je bil sveti Gregor celo prinašalec luči, saj je njegov god nekoč sovpadal s prvim pomladnim dnem.
Ta tradicija je najbolj znana v nekaterih gorenjskih krajih, kot so Kropa, Kamna Gorica, Kranj in Vrhnika, zadnja leta pa jo vztrajno obujajo tudi v občini Rače - Fram. Letos se je ob potoku zbralo več kot 300 ljudi, zato je imel večer skoraj praznični utrip.
Med množico je bilo veliko zgodb, vsaka pripeta na svojo ladjico. Skoraj štiriletni Nik je svojo opisal z resnostjo pravega konstruktorja: "Mami mi je pomagala, dedi pa je zrihtal peno. Igrače so gor, dinozaver pluje na palubi." Na njegovem gregorčku ni bilo nič odvečnega in nič naključnega. Vse je imelo svoj namen.
Petletni Žiga je imel že izkušnje. Njegova ladjica je imela svečko, varnostno ograjo iz zobotrebcev in vrvi, paluba pa je bila izdelana iz jajčne škatle. Že po načinu, kako jo je držal, je bilo jasno, da je o plovbi razmišljal vnaprej: kaj bo zdržalo, kaj ne bo potonilo, kaj mora ostati pokonci.
Severina se je gregorjevega udeležila prvič, a je njena ladjica izstopala. Bila je prava damska barka, okrašena s pisanimi cofki. "Včeraj in danes sem delala," je povedala.
Duh večera ni bil le spuščanje ladjic, ampak druženje. Pogled otroka, ki čaka dovoljenje, da lahko končno spusti svojo stvaritev. In odrasli, ki ob tem za nekaj minut postanejo skoraj enako neučakani.
"Super je, da se zberemo, da se družimo, da je organizirano, da se nadaljuje ta tradicija, ki traja mnogo let, da jo prenašamo na otroke. Pa tudi delavnice prej, ko smo z otroki izdelovali, da se povezujemo med seboj," je povedala Lara.
Da dogodek ni le prikupna prireditev za otroke, ampak tudi zavestno ohranjanje običaja, poudarja podpredsednik Planinskega društva Fram Jože Bobovnik. "Četrtič zapored smo pripravili ta dogodek. Otroci iz vrtcev Fram in Rače sodelujejo in pravo veselje je, da se nas je zbralo toliko. Prebrali smo, da je bila to stara navada predvsem na Gorenjskem, ko so obrtniki lahko ugasnili luč, ker se je dan začel daljšati. Hkrati je to tudi dan, ko se ženijo ptički. Vse to je združeno v eno, predvsem pa je to veselje za otroke. To je pomladni dan, ko se zaveš, da se je začela pomlad, začelo cvetenje."
Po njegovih besedah je namen takšnega srečanja predvsem druženje in ohranjanje tradicije. "Morda ta tradicija na Štajerskem ni bila tako izrazita. Društva so v Sloveniji lepilo družbe. To so začetki, da se zberemo, povemo, kaj delamo, in potem nadaljujemo lahko z lahkimi krajšimi pohodi. Zadovoljni smo tudi, ko je treba v hrib." Planinsko društvo Fram ima sicer več kot 500 članov, kar je za občino te velikosti zgovoren podatek o tem, kako močno je društveno življenje še vedno vpeto v lokalno okolje.
