Dnevi pred prazniki so za dušnega pastirja gotovo zelo posebni. Kako se pripravljate na božič?
"Eno je moja osebna priprava, kako bom to doživel kot Robi, torej moja duhovnost in pričakovanje rojstva božjega sina, in drugo, kako bom to skušal približati ljudem kot župnik. Seveda je potreben tudi praznični videz, da bo v cerkvi vse pripravljeno, od jaslic naprej. Vsi vemo, da je za praznike treba počistiti hišo, postaviti smrekico, za nas kristjane pa je tudi zelo pomembno, da se pripravimo navznoter."
Če pogledava v trgovine, je vse samo še biznis. Vse bolj prevladuje zloraba praznika, ki se je iz družinskega in osebnega prelevil v potrošniškega. Se strinjate?
"Da. Nedavno smo se z mladimi na gimnaziji pogovarjali o tem. Božič je bil najprej verski praznik, pred vsemi Božički in dedki Mrazi smo praznovali rojstvo Jezusa Kristusa. V decembru je bil le en sveti mož, in to je bil Miklavž. Trgovci pa so ta praznik razširili na veseli december in v ospredje postavili mesec dni šopinga, trije dobri možje morajo prinesti darila. Enako velja za 1. november, dan vseh svetih – en sam velik biznis, pa še Halloween smo priklopili zraven, in to naj bi bilo zdaj to. Ali pa velika noč, ko se praznuje Jezusovo vstajenje. Kaj pa mi iščemo? Zajčka. Podobno je z valentinovim – god svetega Valentina, mi pa danes praznujemo kaj vse? Ob vseh verskih praznikih so trgovci naredili biznis, saj imajo psihologijo človeka naštudirano bolj kot kdorkoli. Vedo, katere vabe morajo ponuditi, da bo človeka to pritegnilo."
Otroci več časa preživijo s telefonom, kot se pogovarjajo s starši
Zdravstveni tehnik, ki navija za Real Madrid in igra trobento
Zdravstveni tehnik ste, potem ste študirali varstvo pri delu in se šele nato preusmerili v teologijo. Zakaj?
"Želja ni padla z neba, bil sem ministrant, skavt, animator. Videl sem par duhovnikov, ki so mi delovali srečni, in zdelo se mi je, da bi bil način njihovega življenja zame dober."
Ste član kluba navijačev Real Madrida. Zakaj?
"Šport je moj ventil, gore, smučanje, nogomet. To je najbolj preprost šport, potrebuješ čevlje in žogo in si že na igrišču in zabijaš. Mesec dni sem treniral, ampak se mi ni dalo teči v krogu, ker sem prišel žogo brcat. Beli balet mi je bil vedno všeč. Moj najljubši igralec je bil Roberto Carlos. Raul, Salgado, Zidane in drugi so leteli po igrišču, to je bil užitek gledati. V navijaški klub sem se včlanil ob očetovem abrahamu."
Kdo je vaš vzornik v duhovniških vrstah?
"Pri marsikom najdem navdih. Mnogi so premišljeni, premoljeni, nekdo je z idejami v pastorali, nekdo zna pristopiti do ljudi, do katerih je težko. Mnogi so dobri v gospodarstvu."
Kdo od Slovencev bi lahko bil papež?
"Uf ... Pedro Opeka, recimo, bi vžgal. Si pa ne znam predstavljati, kolikšno breme nosi papež. Jaz imam težave s Črno, vi z novinarstvom, on pa s celim svetom."
Tudi glasbenik ste. Imate vzornika tudi pri tem?
"Dolgo sem poslušal Tabu, vse sem znal na pamet, druga pevka Tina Marinšek je imela res glas, performans ... Nato me je to malo minilo. Hodil sem k trobenti, tudi kitaro še igram, vedno vžge, to je inštrument za skupnost."
Ko pride Vriskov naslednik v Črno
Zlasti ta božič bo za vas nekaj posebnega, ker ste od avgusta novi, mladi župnik "blizu konca sveta", med dobrodušnimi Črnjani. Kako so vas sprejeli? Naslediti vsestranskega Toneta Vriska, ki je bil legenda, od alpinista do retorika, priljubljen je bil pri starih in mladih, ne more biti prav lahko.
"Drži, a ne vem, če bi kjerkoli lahko tako enostavno začel na novo kot prav v Črni. Stvari so namreč tu bolj ali manj utečene, a hkrati je zame vse prvič. Rečejo, da bo kot po navadi, ampak jaz ne vem, kako je bilo po navadi. Zato se vedno pozanimam, kaj je bilo dobro in kaj bi bilo dobro spremeniti. Skozi praznike me vodijo ljudje, med Črnjani je zelo lepo in so polni dobrote. Župnik Tone je bil tukaj dobrih 40 let, od 1977, ko je prišel kot kaplan, do letošnje smrti. V skoraj vsaki družini je koga krstil, poročil ali pokopal. Župnik se z ljudmi, z več generacijami sorodnikov, srečuje ob njihovih posebnih dogodkih in marsikaj vidi. V nekaj letih spoznaš kraj bolj kot kdorkoli."
In če bi majhni kraji ostali brez župnika tako kot brez banke ali drugega, kar daje atribut kraju, bi to bil zagotovo udarec.
"Zagotovo v teh časih sekularizacije, ki se zelo čuti v mestih, ta veliko bolj, kot si morda mislimo, prodira tudi na podeželje, zlasti s tehnologijami. Ne smemo si zatiskati oči. Duhovnik pomaga pri ljudeh ohranjati čut za sveto, vero, boga, če duhovnika ne bi bilo, bi sekularizacija lahko še bolj eksplodirala. Človek bi se lahko hitro odvadil hoditi k maši ali moliti, tako pa je naloga župnika, da ljudi spodbuja, da svojo vero živijo. In, ja, če bi bilo daljše obdobje brez, bi bile težave. Že ko je bil župnik bolan, se je takoj poznalo."
Tako kot v novinarstvu – če novinarja nekje ni, od tam ni pravih zgodb.
"Drži, treba je biti stalno prisoten. Duhovnikova stalna prisotnost je pomembna kot tudi stalno spodbujanje ljudi, da poglabljajo svojo vero."
Pa je selitev za vas osebno kot posameznika bila velik šok? Komaj ste zaživeli v Slovenskih Konjicah, bili ste zelo angažirani z mladimi, tudi predavate na škofijski gimnaziji v Mariboru, nato pa vas kar premestijo, ker ste tudi nogometaš, bom rekel v drug "klub".
"Zelo dobra primerjava. V Slovenskih Konjicah sem stkal pristne vezi, močne vezi, ki še držijo, težko je bilo oditi. Selitev ni bila lahka, a pri tem ima odločilno vlogo vera. Verjamem, da me bog pošilja, ker me tukaj potrebuje, in me bo uporabil takega, kot sem. Moje novomašno geslo je Tu sem, moje roke uporabi. Kar pomeni, dal sem se bogu na razpolago, da si z mano pomaga, kolikor si lahko. Razlika med krajema je ogromna. V velikosti, odprtosti, povezanosti ... Tu se ljudje poznajo in se pozdravljajo. Ko grem v Črni na kavo, vsi vedo, da sem župnik, v Slovenskih Konjicah me včasih nihče ni prepoznal. Zame je bil šok, ko sem ugotovil, da sem šel iz polovične anonimnosti v popolnoma javno osebo. Da sem imel prej avtocesto deset minut stran, pustiva ob strani, ampak selitev je bila zame malo lažja, ker sem sicer Ravenčan."
