Ko so leta 1954 vizionarji mariborskega Rdečega križa sprejeli drzno odločitev in odkupili propadajoči hotel Frankopan v Punatu, si verjetno niso mogli predstavljati, kakšno neizbrisno sled bodo pustili prihodnjim generacijam. Dr. Maks Pohar, dr. Srečko Koren, Anton Linzner in Ljuba Kodre, skupaj z Milošem Ledinkom, so ob soglasju jugoslovanskega Rdečega križa in finančni podpori mestnega odbora za 6,3 milijona dinarjev zagotovili nekaj, kar je danes neprecenljivo: priložnost, da je v sedmih desetletjih v Punatu letovalo več kot 127 tisoč otrok in oseb s posebnimi potrebami.

Punat ni zgolj letovišče, temveč klimatsko zdravilišče, prostor za krepitev zdravja in samostojnosti, šola tovarištva in prijateljstva. Otroci se vračajo z zagorelimi obrazi, novimi izkušnjami in občutkom, da pripadajo skupnosti, ki zanje skrbi. Med njimi je vedno več takih iz socialno šibkejših okolij, zato se vzgojitelji pogosto soočajo z izzivom zagotavljanja osnovnih potrebščin za otroke, ki pridejo brez najnujnejšega. Za mnoge je to edina priložnost, da občutijo morje. "Zdaj pa tudi jaz vem, kakšno je morje. Drugo leto grem spet," je ob slovesu rekla deklica, ki je pri osmih letih prvič videla morje.

Da vse to deluje, stoji za Punatom široka mreža ljudi: okoli 350 prostovoljcev vsako sezono, ob njih pedagoški in zdravstveni delavci, strokovni sodelavci mariborskega Rdečega križa ter kuhinjsko in tehnično osebje v Letovišču prim. Kurta Kanclerja Punat, ki skupaj pogosto opravijo veliko več, kot bi bila njihova dolžnost. Dolgoletni prostovoljec in učitelj Žarko Jan, ki tja prihaja že 47 let, pravi: "V šoli je stres, so ocene. Tukaj pa se z otroki igraš, se z njimi pogovarjaš, vidiš jih sproščene. Ko jih opazuješ, kako uživajo na plaži, veš, da si naredil nekaj dobrega."

Toda zgodba Punata ni brez izzivov. Stavbe so dotrajane, poškodovane od potresa in jih je nujno treba prenoviti. Tako kot so pred 70 leti pogumno tvegali vizionarji, danes vodstvo Rdečega križa v Mariboru skupaj s študenti arhitekture pod mentorstvom urbanista Tomaža Kanclerja in profesorja Uroša Lobnika snuje vizijo prihodnosti - ne več zgolj kot sezonskega letovišča, ampak kot sodobnega centra, ki bo deloval vse leto.​ Na mizi so štiri variante, vse s ciljem dviga bivalnega standarda, večje vpetosti v kraj in ohranitve temeljnega poslanstva: dobrobit ljudi. Center, dostopen otrokom, starejšim in osebam s posebnimi potrebami, ki si bodo ob morju krepili zdravje, socialne vezi in občutek dostojanstva. ​Punat namreč ni le za mlade, vrata je odprl tudi tistim, ki so pogosto spregledani, a v zrelih letih še toliko bolj potrebujejo priložnost za oddih, druženje in osebno rast. 

Saj veste, kje se zatakne. Pri denarju. Rdeči križ Maribor lastnih sredstev za temeljito prenovo nima. Že danes letovanja omogočajo predvsem občinski proračuni, donatorji, sponzorji, ZZZS, posamezniki in krajevne organizacije Rdečega križa. Prav zato Punat obstaja že 70 let - ker znamo stopiti skupaj. Če želimo, da bo ta zgodba živela tudi naslednjih sedem desetletij, bo potrebnega veliko truda - od jasne razvojne strategije, okrepljene promocije in zbiralnih akcij do še več prostovoljnega dela. Prenova in vlaganja v sodobno infrastrukturo zahtevajo milijonska sredstva. Punat pa ni le prostor ob morju, temveč simbol skupnosti in solidarnosti. Opominja nas, da družba obstane, ko v ospredje postavi dobrobit ljudi, ko ne pozabi na ranljive in ko razume, da je vsaka investicija v otroka, starejšega ali človeka v stiski investicija v prihodnost. Pred nami je torej priložnost, da pokažemo, kako močna je solidarnost družbe tretjega tisočletja - donatorjev posameznikov, lokalnih skupnosti, države in gospodarstva. Brez njih - in brez vsakega od nas - bo Punat obstal le še kot spomin. Zmoremo?