Mariborska urgenca poka po šivih, v zdravstvenem domu si ne moremo izbrati osebnega zdravnika, v Malečniku pa zdravnika že leto dni sploh ni. Situacija se utegne še poslabšati s tem, ko bosta delo zaključili še dve zdravnici, ki sta v zadnjem času vrnili koncesijo mariborski občini.
Naj bo jasno: boljše delovne razmere za zdravnike in medicinske sestre mora zagotoviti država. Ampak osnovno zdravstvo je v domeni občine. In to, da že leta in leta v Mariboru ljudje ne morejo do zdravnika, je sramota tudi za mestno oblast. Župan Saša Arsenovič se očitno ne zaveda, da niso Mariborčani samo zdravi ljudje, ki se sprehajajo po Lentu in pijejo kavice na trgih ali se vrtijo na panoramskih kolesih, ampak tudi tisti, ki jim peša zdravje in bi potrebovali osnove, ne luksuza. Pri vsej iznajdljivosti, ki jo županstvo premore, bi gotovo lahko našli način, da družinskim zdravnikom in medicinskim sestram omogočijo tisto nekaj zraven, zaradi česar bodo raje delali tukaj kot kje drugje, ne glede na stanje v zdravstvu.
Vsekakor to ni propadajoča infrastruktura, ki smo ji priča v Malečniku in ki odvrača tiste, ki bi bili pripravljeni prevzeti tamkajšnjo ambulanto. Izgovor, da občina ne more popraviti tistih stopnic, ker ni večinski lastnik, je privlečen za lase. Kot da bi se stanovalci pritoževali, če bi občina krila celotno obnovo! Če bi resnično želeli, da bi v Malečniku imeli svojega zdravnika, bi k reševanju pristopili aktivno - bodisi z ureditvijo prostorov, z iskanjem novih prostorov ali preprosto s tako nizko najemnino, da bi zadeva pritegnila koga, ki bi bil pripravljen plačati obnovo. Ne pa z izgovori in prelaganjem odgovornosti na ramena drugih. Konec koncev bi lahko ureditev tega področja zanimala tudi koga iz mestnega sveta.
Nekatere občine ponudijo stanovanja zdravnikom, da jih privabijo v svoj kraj. Nekatere rahljajo omejitve njihovega dela, dovolijo jim, da so njihove ambulante popoldan odprte le enkrat tedensko, recimo. Idej ni malo, treba se je le ozreti naokrog in se za tematiko zanimati.
Najlažje je seveda reči, da imamo zdaj tako imenovane ambulante za neopredeljene in da tako nihče ne ostane brez zdravstvene storitve. Res je, dolgih vrst pred zdravstvenimi domovi, kot smo jim bili priča v Ljubljani pred letom dni, ni več in, kot kaže, je ta ukrep učinkovit. Tudi zdravniki so z njim zadovoljni, saj zanje ne nazadnje pomeni dobro finančno stimulacijo - in to za delo, ki bi jim ga v nasprotnem primeru prav gotovo naložili znotraj obstoječih prepolnih ambulant, in to brez dodatnega plačila. Glede na to, da gre za začasni ukrep prejšnjega ministra, ti pa se menjavajo kot po tekočem traku, pa se nanj ne gre zanašati kot na dolgoročno rešitev.
Najbolj enostavna rešitev bi na prvi pogled bilo ponovno zvišanje glavarinskih količnikov, da bi torej zdravniki preprosto morali vpisati več ljudi v svojo ambulanto. Toda kaj bi s tem dosegli? Že zdaj so mnogi nezadovoljni, ker svojega zdravnika ne morejo priklicati in ker na obravnavo čakajo po več dni. Več bolnikov v eni ambulanti preprosto pomeni slabšo oskrbo za vse. Če bi neka picerija morala z istimi kuharji narediti še sto pic zraven, bi se to gotovo poznalo na kvaliteti. Ali želimo zdravstvo po merilih hitre restavracije? Ne. Ampak to, da se vodilni namesto z restavracijami zares ukvarjajo z ljudmi.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
