Tudi v slovenskih cerkvah ni več samoumevno, da sta za dar v pušico potrebna le kovanec ali bankovec. Pred letošnjo veliko nočjo so se, po naših podatkih, s plačilnimi terminali opremile tudi župnije Veliki Gaber, Fara pri Kočevju, Št. Peter – Otočec, Osilnica, Čatež ob Savi in Kočevska Reka. S tem so se pridružile že daljšemu seznamu župnij, ki so vernikom in obiskovalcem že omogočile brezgotovinsko darovanje, med njimi tudi Celje – blaženi Anton Martin Slomšek, Maribor – sv. Janez Bosko, Muta, Petrovče, Polzela, Ponikva, Rogaška Slatina, Šempeter v Savinjski dolini, Šmartno ob Dreti, Sv. Peter pri Mariboru – Malečnik, Sveti Lenart v Slovenskih goricah in Žiče.
Ta sprememba je bila še pred nekaj leti za marsikoga skoraj nepredstavljiva, danes pa postaja vse bolj logičen odgovor na preprosto dejstvo: ljudje imajo pri sebi vse manj gotovine. V Sloveniji je bila med pionirkami blejska župnija, ki je uvedla elektronsko zbiranje mašnih darov, pozneje pa so se podobne rešitve širile tudi drugod po državi. O takšnem načinu darovanja smo poročali tako v povezavi z Bledom kot tudi z Lenartom in mariborsko stolnico.
Brezgotovinsko darovanje v praksi deluje preprosto. Vernik na terminalu izbere enega od prednastavljenih zneskov ali vnese poljuben prispevek, nato pa plačilo opravi s kartico ali mobilnim telefonom. Nastavitve se od župnije do župnije razlikujejo: ponekod so na voljo nižji, simbolični zneski, drugod tudi višji, skoraj povsod si župnija terminal prilagodi svojim potrebam in navadam vernikov.
A vprašanje, ki se ob tem postavlja skoraj samo od sebe, je: ali je pušicam in mežnarjem odklenkalo? Najbrž ne. Vsaj za zdaj terminali niso nadomestilo, ampak dopolnitev. Tudi v župnijah, ki so novost javno predstavile, poudarjajo, da tradicionalna daritvena skrinjica ostaja, sodobna tehnologija pa zgolj odpira dodatno pot za darovanje. Na več terminalih, nameščenih v župnijah, je bilo mogoče opaziti oznako podjetja Besteron.
Pred veliko nočjo, ko so cerkve praviloma bolj obiskane, je takšna novost še posebno povedna. Ne zato, ker bi vera postajala manj osebna ali manj tradicionalna, ampak zato, ker se tudi župnijsko življenje očitno prilagaja času, v katerem živimo. Tako kot verniki danes položnice plačujejo po telefonu in v trgovinah vse redkeje sežejo po gotovini, tudi Cerkev išče način, kako ostati dostopna v svetu, kjer se vsakdanje navade hitro spreminjajo. Pušica torej še ni za odpis. Je pa dobila elektronsko družbo.
