(KOMENTAR) Ko fantje odrastejo

Pozabite na umetniški vtis, na nervozo, ki je odprla ravno dovolj lukenj, da bi se sanje lahko razblinile, Slovenija gre naprej! Na Euro! Skoraj dve desetletji in pol za tem, ko je bila spesnjena, je skoraj že ponarodela navijaška himna spet aktualna, v Stožicah, pred stadionom, v lokalih, po domovih in drugih zbirališčih je donela glasno in odločno. Zlata generacija nogometašev, ki je takrat še mlado državo prvič odpeljala na evropsko in svetovno prvenstvo, in druščina, ki je leta 2010 našo zastavo odnesla v Južnoafriško republiko, sta dobili naslednike. Končno.Reprezentanca, ki se je po poldrugem desetletju razočaranj že nevarno približevala skupini eksotov, na resnih tekmah vnaprej odpisanih ekip, je izkoristila, kar ji je podaril žreb. V skupini H so se Slovenci izognili nepremagljivim nasprotnikom, začutili priložnost, da prekinejo dolg post brez odmevnejšega uspeha. Hitro so položili karte na mizo, jasno napovedali, da je cilj uvrstitev na evropsko prvenstvo. Ne le v Sloveniji, tudi na Finskem, v Kazahstanu in celo na Severnem Irskem so bile napovedi o preboju med 24 najboljših na celini povsem realne, v boju enakovrednih pa je največ pokazala naša reprezentanca, premoč priznala le nekdanji evropski prvakinji in polfinalistki zadnjega Eura, Danski, sama pa zagrabila drugo vozovnico za poletje v Nemčiji. Zasluženo.Zrelo, disciplinirano in dovolj razigrano se je Slovenija prebijala iz tekme v tekmo, nabirala točke in budila navijače. Ko je bilo treba uspeh le potrditi, ni blestela, v Köbenhavnu je skoraj brez izstreljenega naboja dovolila Danski, da unovči izkušnje in prednost v kvaliteti igralskega kadra, v Stožicah pa je Kazahstanu, pred zadnjim krogom edini reprezentanci, ki bi jo lahko sklatila z drugega mesta, dolgo dovolila, da sanja o svoji sploh prvi uvrstitvi na veliko tekmovanje. Dolgo, a ne predolgo. Benjamin Verbič je z mojstrskim strelom potrdil zmago, sprožil rajanje na tribunah in v deželi. Pot ni bila najtežja, a uspeh zato ni nič manjši.Skupina igralcev, ki jih je selektor Matjaž Kek na igrišče postavil pred prvega zvezdnika Jana Oblaka, se v tokratnih kvalifikacijah ni več zadovoljila le s tem, da kakemu favoritu tu in tam ukrade kako točko, ko se približa nečemu velikemu, pa popusti. Z Benjaminom Šeškom, ki se je v dotlej povprečni ekipi pojavil skoraj kot odrešenik, je dobila dovolj predrznosti in napadalnega dinamita, da ni le čakala na priložnost, ampak si jo je znala vzeti. Z že prej koristnima, z dodatnimi pretečenimi kilometri v nogah pa že nepogrešljivima Jako Bijolom in Adamom Gnezdo Čerinom je dobila zanesljivost, z nepopustljivimi borci na drugih položajih pa dovolj širine, da se ji ni bilo treba bati prve napake.Vztrajanje s Kekom in njegovim strokovnim štabom se je Nogometni zvezi Slovenije izplačalo, Mariborčan je na že lep čas ulite temelje postavil moštvo z repom in glavo. Moštvo, ki si je zaslužilo rekorden obisk v Stožicah in navijaško evforijo. Moštvo, ki bo prihodnje poletje zasluženo preživelo na festivalu najboljših v Evropi. Cilj je dosežen, zgodba pa še ni končana. Kapetanova obljuba navijačem je jasna. Slovenija v Nemčijo ne bo šla le nastopat, napoveduje Jan Oblak.

(KOMENTAR) Ko fantje odrastejo

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Izbrano