Bil je večer, ki bi moral biti športni praznik mesta. Pa so padale ugotovitve, da ima Maribor težave z vrhunskim športom. Ne le na letošnjem, tovrstne ugotovitve so že stalne spremljevalke izbora športnika Maribora v zadnjih letih.
Aplavzi lavreatom za leto 2025 so bili zasluženi, Tyra Barada je oplemenitila svojo bogato zbirko odličij z največjih tekmovanj v (neolimpijskem) tekvondoju in kikboksu, Gregor Rakovič je mariborsko (in slovensko) gimnastiko znova postavil na svetovni zemljevid, odbojkarice OTP banke Branika in vaterpolisti AVK Branika so spomnili, da je Maribor še vedno lahko mesto prvakov, a bera preostalih športnih vrhuncev ni ravno bogata. Sprememba okostenelih pravil, ki kandidaturo za najboljše v mestu dopuščajo le članom mariborskih klubov, ne pa asom, ki so prerasli lokalno okolje, ali kakšna pomanjkljivost pri izboru, kot je na glasovnici spregledano ime trenerja najboljše odbojkarske ekipe v državi, manj bi poskrbela le za malenkost boljšo sliko.
Najsvetlejša poglavja športne zgodovine mesta se danes zdijo kot bajke
Ker je najpomembnejši športni dogodek leta 2026 že mimo, tudi obeti za prihodnji izbor najboljših v mestu niso najbolj svetli. Mariborsko zastavo sta na olimpijskih igrah v Milanu in Cortini vihteli dve smučarki, Ilka Štuhec je svojo olimpijsko zgodbo (najbrž) zaključila s 15. mestom v smuku, Nika Tomšič pa se je pod petimi krogi bolj držala načela, da je važno sodelovati.
Maribor vse bolj postaja mesto športne nostalgije, ponos je vse bolj vezan na spomine, na pripovedi, že skoraj legende, kako fajn je bilo, ko se je v mestu pod Pohorjem igrala liga prvakov v nogometu, odbojki, kegljanju … Kako se je mariborsko športno znanje ob izjemnem talentu pretopilo v naslove na teniškem grand slamu, v olimpijske medalje, zmage in globuse v svetovnem pokalu. Pa kako so bili mestni košarkarski derbiji na sporedu v prvi ligi, ne v četrti kot danes. Kako se je Šalamunov memorial zavihtel v prvo ligo svetovne gimnastike. Ali kako je Snežni stadion gostil najboljše smučarke sveta, med lisičkami pa so se znašle tudi takšne, ki so zrasle na domačem bregu.
Najsvetlejša poglavja športne zgodovine mesta se danes zdijo kot bajke, nedosegljive pravljice. Da je današnja mladina drugačna, precej bolj kot v športne aktivnosti prikovana na zaslone, je sicer realen problem, vreden temeljite obravnave, ne more pa biti izgovor za nekonkurenčnost, saj mariborska ali slovenska mladina v tem pogledu ni kaj dosti drugačna od avstrijske, hrvaške, italijanske … Tudi pred digitalno revolucijo so se morali šampioni v nastajanju odreči marsičemu, s čimer so si čas krajšali njihovi vrstniki.
Prvaki ne zrastejo brez podpore, talenti ne ostanejo doma brez ustreznega nadomestila, asi od drugod ne prihajajo brez privlačnih ponudb. Upehanemu štajerskemu gospodarstvu morda še uspe odigrati vlogo donatorja, ne zmore pa biti poganjalec vrhunskega športa.
Morda se rešitev, vsaj v kolektivnih športih, ponuja onstran Trojan, tam so ljubljanska javna podjetja lani pristavila konkretne podpise k državnim naslovom v nogometu, košarki, rokometu, odbojki, hkrati pa s klubi že puščajo pečat na mednarodnem prizorišču. Ali pa morda kar v Ljudskem vrtu, kjer je vlogo prvega financerja prevzel zasebni vlagatelj, a njegovi evri oziroma turške lire še niso uresničile napovedi o dominanci na domačih igriščih. Brez sprememb lahko športni Maribor stavi le na samorastnike, podvige v neolimpijskih disciplinah in na prebliske, ki vsake toliko v mesto celo pripeljejo kak naslov.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
