Kazalec na predvolilnem ekonomloncu se dviguje, čorba je pod vse večjim pritiskom, para tudi. In letos so pričakovan, a kljub temu izjemno debel fižol v mineštri - nevladniki. Seveda kar počez, kdor se trudi razlagati, da je nevladnikov veliko vrst in da ne dobijo toliko denarja, kot jim pripisujejo, vsaj tisti neugodni, ta uporniški, ne, tisti troši dragocene sekunde televizijskega časa in drsne internetne pozornosti. Ampak časopisi smo še vedno tukaj zato, da ustavimo in zamrznemo sliko. Da povemo ozadje. Zato o nevladnikih, tistih neugodnih, uporniških, protestnih, za povrhu pa še okoljskih!
Slovenija ima dolgo tradicijo naravovarstva, smo ena prvih držav na svetu, ki je zavarovala dele svojega ozemlja zato, da bi jih ohranili. In Slovenija ima prav tako dolgo in bogato tradicijo okoljskih gibanj, ki jih danes tako zelo radi zmerjajo in izključujejo vladniki. Muraši so eni od začetnikov okoljskih bojev pri nas. Dobro je vedeti, da v tistih časih niso bili osamljeni, konec 80. let so bila okoljska gibanja netivo za marsikak drug upor. Pri propadu komunizma v vzhodni Evropi v 80. letih je namreč - po mnenju mnogih - presežni kamenček v plazu sprožil prav okoljski odpor. V času, ko so zaradi žvepla in smoga odmirali gozdovi in se dušili ljudje, je javnost ugotovila, da politični sistem ne funkcionira, da žrtvuje zdravje ljudi za navidezni napredek in industrializacijo. V različnih državah je ta proces tekel ob različnih temah - Viktor Orban, recimo, se je boril proti velikemu jezu na Donavi, kar je bil začetek civilne družbe na Madžarskem v 80. letih. Češkoslovaška in Madžarska naj bi gradili verigo jezov na Donavi med Bratislavo in Budimpešto, eden naj bi bil pri Višegradu. Civilna družba na Madžarskem je prepričala prvo Fideszovo vlado, da je od tega odstopila. Okoljsko gibanje je bilo močno, Zeleni Slovenije so dobili na volitvah leta 1990 8,5 odstotka glasov, okolje je bilo ena od velikih tem. Danes je podoben primer upor zoper rudnike v Srbiji, kjer se je nezadovoljstvo nad apetiti pohlepne države prelevilo v obširne proteste. Pod črto - okolje in narava, predvsem pa zaščita obojega je lahko močno gonilo sprememb.
Viktor Orban, recimo, se je boril proti velikemu jezu na Donavi, kar je bil začetek civilne družbe na Madžarskem
Tudi v navidez postopkovno urejeni in zbirokratizirani Evropi, kjer ima prav okoljski resor najobširnejše skladovnice zakonodaj, je delovanje nevladnikov varnostna mreža. Kako bi se nam sicer zgodil referendum za vode, ki je mobiliziral takrat rekordno število državljanov? In misel, da lahko z zatiranjem, nefinanciranjem in blatenjem katera od političnih vladavin odstrani civilno družbo, je lahko zelo nevarna. Tudi to smo že videli. Seveda je sobivanje včasih naporno in zahtevno, a ravno zaradi tega še kako nujno, veliko boljše od protestov in sporov je nekaj zelo preprostega in manj potratnega - delujoča demokracija, na primer. Velja za vse priložnosti (in tudi vse elektrarne).