Tatvine mesa, ki so v zadnjih tednih prizadeli manjše predelovalce mesa, na prvi pogled delujejo kot izolirani incidenti, a razkrivajo precej širšo problematiko slovenskega mesnega trga. Primer mladega mesarja Marcela Stojnška iz Haloz, ki so mu storilci iz obrata odnesli kar 2,5 tone mesa, je le najbolj odmeven opomnik na to, kako ranljivi so mali proizvajalci v sistemu, kjer se nadzor, varnost in sledljivost izdelkov pogosto prepuščajo posamezniku.
V obeh nedavnih primerih – pri Stojnšku in v KZ Rače – je jasno, da tatovi niso bili naključni obiskovalci. Storilci so poznali teren, vedeli so, kje poteka nadzor, kje so zaloge in celo to, kje se izklopi elektrika. Gre za dejanja, ki nakazujejo dobro poznavanje notranjih procesov. To ni manjši incident, ko bi kdo salamo izmaknil za svoj sendvič, pač pa kaže na organiziran, ciljno usmerjen posel.
Le kje je pristalo to meso, se sprašujejo v obeh mesnicah. In kljub temu da policija še zbira dokaze, je upanja, da bi tatove našli, vse manj. Stojnšek razmišlja, da so njegove salame morda že kje v tujini, krajnske klobase in hrenovke pa da gostinci kuhajo na katerem izmed božičnih sejmov, ki jih je v tem času veliko. In glede na stanje na trgu, to, da bi pot mesa ostala skrita, niti ni pretiran izziv za nepridiprave. Kljub velikim količinam po mnenju poznavalcev tega ne bo težko prodati. Po nekaterih podatkih namreč kar polovica v Sloveniji vzrejenega svinjskega mesa konča na sivem trgu. Če prištejemo, da pomemben delež svinjine pride tudi iz uvoza, pa lahko glede na vse svinjsko meso, ki kroži na slovenskem trgu, rečemo, da je vsaj 15 odstotkov vsega prodano nelegalno, pod mizo in brez obračunanih davkov.
Takšno okolje ustvarja nelojalno konkurenco, utrjuje nezaupanje kupcev v kakovost mesnih izdelkov in dodatno finančno izčrpava podjetja, ki delujejo po pravilih. Hkrati pa kupci pogosto sploh ne vedo, da s kupovanjem takšnih izdelkov podpirajo model, ki škodi ravno tistim obrtnikom, ki jih sicer radi vidijo kot simbol lokalne kakovosti.
Velike količine mesa, ki krožijo med potrošniki, potencialno prihajajo iz kanalov, ki niso nadzorovani, niso zdravstveno preverjeni in ne prispevajo niti centa v davčno blagajno. Takšno okolje je idealno za kriminal – od nedokumentiranega razreza v garažah do prodaje suhomesnatih izdelkov iz prtljažnikov avtomobilov, na domovih ali med odmorom v službi.
Spomnimo, da je bila problematika tega sektorja že večkrat v ospredju in da so strokovnjaki v tem kontekstu omenjali "leteče prašiče". Gre za prašiče, ki so bili v Sloveniji vzrejeni, a jih v registru o zakolu ni. Takih izgubljenih prašičev je po raziskavi agrarnega ekonomista Aleša Kuharja okoli 139.000, in kot je večkrat omenil, večina teh prašičev konča v sivi oziroma črni ekonomiji. Čeprav se na težave o tem, da veterinarski, higienski, zootehnični in drugi registri niso poenoteni, opozarja že kar dolgo, resnih premikov ni.
Kljub temu da je mladi mesar iz Haloz ob dogodku na družbenih omrežji prejel ogromno podporo in spodbude, pa je pomembno tudi to, kaj se bo zgodilo po tem. Ali bodo potrošniki vendarle svoje praznične mesnine letos kupili pri zanesljivem ponudniku z računom ali bodo morda pod pretvezo ugodne cene nasedli izdelkom brez računa in tvegali njihovo varnost in poreklo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
