Za nami je prva četrtina leta, v katerem bo slovenska scena tudi v praksi prvič začutila močno povečanje javnih sredstev, namenjenih domačemu filmu. A še preden se bo to zares zgodilo, so se že pojavile nove težave. Nejasnosti glede plačevanja avtorskih nadomestil, ki bi utegnile povišati cene kino vstopnic, so bile prejšnji mesec eden izmed razlogov, da je vrata zaprl kranjski MojKino. Zdaj, ko se pogajanja o tej temi še vedno ne premaknejo z začetne točke, je tu že nov ukrep - domači kinematografi do nadaljnjega ne bodo več predvajali novih slovenskih filmov.
Poteze kinematografov pravzaprav ni težko razumeti. Gre za tisti člen v filmski verigi, ki so ga v fazi kreiranja nove zakonodaje povsem izključili iz procesa posvetovanja in odločanja. Slovenski filmski center kot naša osrednja ustanova na filmskem področju sicer izvaja reforme, a zdi se, da gredo odločno v korist ustvarjalcev, ne pa tudi prikazovalcev. Drugače rečeno: snemalo se bo več filmov, ki bodo zaradi večjih vložkov tudi boljši, vse pa kaže, da bodo od tega imela korist najmočnejša produkcijska podjetja, medtem ko te odločevalce stanje kino dvoran v mestnih središčih sploh ne skrbi več.
Pa spomnimo na kakšno bolečo resnico: recimo to, da večja slovenska mesta, kot so Maribor, Kranj in Koper, sploh nimajo rednega neprofitnega mestnega kina. V Celju so kino iz večjega Metropola pregnali v Mali Union, ki ima vrsto težav s kapaciteto in dostopnostjo. Tudi v Mariboru se pojavljajo dvomi, ali bo dvorana, ki se načrtuje, sploh primerna za vlogo, ki naj bi jo imel kakovosten kino v mestnem središču. Skratka, situacija je marsikje precej klavrna. Zdi se, kot da mestnega kina skoraj nobena lokalna oblast ne vidi več kot enega temeljnih kamnov obogatitve kulturne ponudbe v mestnih središčih.
Film ni samo to, da ga posnameš, ampak tudi to, v kakšnih pogojih ga predvajaš v javnosti
Ampak tu je največji paradoks - v zadnjih dveh letih so na oskarjih, temu simbolu hollywoodskega eskapizma, kraljevali filmarji, kot so Sean Baker, Brady Corbet in Christopher Nolan, prav tisti, ki zagovarjajo točno to - izkušnjo kina kot kolektivne, kulturne izkušnje z velikim poudarkom na neodvisni produkciji. Na svetovni sceni se vsekakor dogajajo neki premiki. Spletni ponudniki so res močno spremenili načine gledanja, a hkrati se zdaj dogaja neke vrste protireformacija. Manjši kinematografi spet postajajo krovni ideal, njihovi ambasadorji pa so največji režiserji našega časa.
Širšemu slovenskemu občinstvu, ki jim torej vedno bolj preostajajo multipleksi in Netflix, je zato težko dopovedati, da je v svetovnem centru začel pihati neki nov veter, ki nas v Sloveniji še ni dosegel. In, kakor kaže, so prav tisti odločevalci, ki so si v zadnjih mesecih pripisovali toliko zaslug za povečanje sredstev slovenskemu filmu, ob teh uspehih kar nekako spregledali, da film ni samo to, da ga posnameš, ampak tudi to, v kakšnih pogojih ga predvajaš v javnosti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
