Izguba narave ni le okoljski problem – je ekonomsko, socialno in varnostno vprašanje. Brez delujočih ekosistemov bodo evropski prehranski sistemi, oskrba z vodo in javno zdravje še naprej trpeli. Podeželske in mestne skupnosti se bodo soočale z vse večjo nestabilnostjo. Dlje ko bomo odlašali, višji bodo stroški. Pogosteje bodo nemški, romunski ali slovenski kmetje zrli v presušene njive, prebivalci italijanskih, španskih, slovenskih vasi odnašali premočeno blatno pohištvo iz hiš in potem obnavljali ceste, Grki gasili požare ... Ohranjena narava ni luksuz, nadstandard, ki se ga pač gremo, ko je dovolj denarja, je, ah, žal ta izraz velikokrat uporabljamo v napačne namene - odpornost.
Nihče v tej enačbi ne odračuna milijardnih minusov naravnih nesreč
In tukaj se pojavi veliko vprašanje. Evropa in majhna Slovenija v njej imata polna usta odpornosti, le da pomen te odpornosti pač prilagaja hipnim potrebam in nagnjenjem. Če smo še pred nekaj leti pod pojmom odpornost razmišljali o cestah, kandelabrih in tirih, ki jih odnašajo reke, so danes odpornost - tanki v prvi vrsti ter krepko gospodarstvo v drugi. Odveč bi se bilo slepiti, da bo sedanja evropska politična konstelacija ohranila prizadevanja za odporne ekosisteme, saj ta hip z Aljaske, sicer pa iz Kremlja in Washingtona, prihajajo čisto druge visoke vode in evropski habitat nanje ni preveč dobro prilagojen. Če sploh. Ampak velja zato izpustiti iz rok neverjetno dolgo tradicijo uspešnega upravljanja z naravo? Ne, ker krhanje prve odpornosti je ključno za vse ostale odpornosti, le da ekosistemi pač nimajo srečanj na visoki ravni. Imajo pa veliko moč, če so okvarjeni, večjo od samodržcev, ki zdaj pilotirajo svet. To je jasno, jasno je tudi, da se zaslužki in gospodarski pribitki v primeru skrbi za ekosisteme zdijo majhni in počasni. Sveti BDP potrebuje hitre injekcije - in kaj je za kaj takega boljše kot tanki, pardon v maniri slovenskih (in ostalih) vladajočih, krepitev odpornosti. Obrambne kakopak. Nihče v tej enačbi ne odračuna milijardnih minusov naravnih nesreč. Vzhajajoča desna politika bo te enačbe še bolj prilagajala kratkoročnim interesom zaslužkov. Poglejmo samo, kako se je prav zaradi slednjih klavrno izjalovil poskus globalnega protiplastičnega sporazuma. Ker, glavno je, da firme delajo, plastika pa naj zastruplja dalje.
Vlaganje v naravo ponuja enega najvišjih mogočih donosov – čistejši zrak, varnejše skupnosti, odpornejša gospodarstva in bolj zdravo življenje. Vendar EU še naprej obravnava naravo kot neobvezen dodatek; nekaj, kar je treba financirati, če kaj ostane. Ta logika ni le kratkovidna. Je nevarna. Če naslednji proračun EU ne bo namenil resnih sredstev za naravo, potem ne bodo zapuščeni samo ekosistemi. Gre namreč za ljudi. In skupaj bomo neodporni ne le na trumpe in putine, ampak tudi na dosti bolj temeljne pojave - vročinske valove, suše, poplave in z njimi pomanjkanje vode, hrane, požare. Odpornosti je veliko, enačb tudi. A eno je jasno - ekosistemski strošek bo daleč največji in najbolj uničujoč.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
