Odgovoren, ne pa kriv. Formulacija, s katero je Darko Milanič pristavil piko k svojemu drugemu mandatu na klopi nogometašev Maribora, je nenavadna, a ne nesmiselna. Zvesti klubski uslužbenec, ki je polnil vitrine s pokali, zraven pa se naposlušal žvižgov, prenašal negodovanja ulice, požiral ribiške žaljivke in ponižno nastavljal hrbet plazu javnih kritik, je (bil) najbolj izpostavljen potnik vijoličaste nogometne barke, ne pa njen kapitan.
Kriza, ki se je nakazovala že v lanskem delu sezone, po prvih spomladanskih krogih pa dokončno izbruhnila tudi na igrišču, ni od včeraj. Milanič je prevzel svoj del odgovornosti, njegovi nadrejeni (še) ne. Trener ni postavil sistema, zgradil ekipe, v kateri stare zasluge pretehtajo kvaliteto, slaba forma ne ukine abonmaja v prvi enajsterici in v kateri so igralci, ki so vsaj del nogometnega izobraževanja opravili v Ljudskem vrtu, redkejši kot sneg v tej zimi. Upravičeno lahko obdrži titulo arhitekta sodobnega Maribora, preroditelja kluba, ki se je pred poldrugim desetletjem boril za golo preživetje, so se pa poteze športnega direktorja, ki so v Slovenijo pod zastavo najelitnejšega evropskega tekmovanja pripeljale zvezdnike svetovnega formata, v zadnjem obdobju pogosto izjalovile. Zlatko Zahovič odgovornosti za krizo institucije, po prepričanju mnogih največjega ponosa mesta, ni prevzel.
Pravilo, da nihče ni večji od kluba, v Mariboru obstaja le še na papirju. Prvi kadrovik si statusa nezmotljivega in nepogrešljivega božanstva ni zgradil sam. Ne le z osemletno pogodbo, podpisano pred štirimi leti, ki naj bi bila garancija za prosperiteto kluba, zdaj pa vse bolj postaja zavora, tudi s številnimi odpustki ob ekscesih mu je tak imidž zgradilo klubsko vodstvo. Upravni odbor je zaspal in je največkrat le "organ na papirju", predsednik se je vdal v usodo, ko je poleti 2018 pozabil na gnojnico, ki je celo pomlad tekla po njem, in prvemu med (ne)enakimi ukinil suspenz, poslovni direktor se je sprijaznil, notranja opozicija, ki obstaja kljub v marketinške poteze lično zapakirani zgodbici o veliki enotnosti v Mladinski ulici, pa nima dovolj moči za ropotanje po mizi.
Ropotajo pa navijači. Ne le viole, ki ostajajo zveste ZZ-ju in so krivca za zadnje polome našle v igralcih, ne trenerju, dolgoletni obiskovalci zahodne in vzhodne tribune Ljudskega vrta dvigajo glas, se sprašujejo, v čigavem interesu deluje javno društvo. Navijači niso zamerljivi, znajo vsaj pozabiti, če že ne oprostiti vse strupene puščice, velike afere in delitve na prave in neprave privržence kluba, ko enajsterica na igrišču deluje uigrano in razigrano. Naloga vodij vijoličaste barke je težka, a hkrati enostavna. Ni pomembno, s kakšno posadko jih bo lovila, v varen pristan jo bodo pripeljale … zmage. Vsaj do naslednje krize.
