Evropsko prvenstvo v nogometu je še daleč od bojev za medalje, a se zdi, da že imamo zmagovalce. Dance, ki očitno zablestijo, ko jim gre vse narobe. Že ko so prvič, in edinkrat, leta 1992 postali prvaki, so prišli s počitnic, kot menjava za Jugoslavijo, ki so jo doletele mednarodne sankcije. Tokrat so se po uvodni drami v Köbenhavnu, ko jim je skoraj za večno odšel kapetan Christian Eriksen, ter porazih proti Fincem in Belgijcem pobrali za odločilno tekmo z Rusi, jih s fanatično borbenostjo porazili kot še nikoli prej (4:1) in si v krogu treh reprezentanc z enakih številom točk priborili osmino finala. Tam se bodo v soboto srečali z Walesom, ima pa ta par najdaljšo pot do (pol)finala v Londonu, saj zmagovalca v Amsterdamu čaka še pot v Baku na četrtfinale.
Navijačem, ki so že na poti proti nizozemski prestolnici, je to najbrž malo mar, ko pa so jih nogometaši popeljali do ekstaze. Kar 23.644 jih je bilo na stadionu Parken, več jih je v areni Puškaš, kjer pa koronaomejitev več ne poznajo. "Česa takega še nisem doživel. En nogometaš uspešno poda in je cel stadion na nogah. Imeli so fantastično podporo, ki pa ni vplivala na nas. Sami smo izgubili," je dejal Aleksander Sobolev. Rusi so se zazrli v ogledalo, si priznali, da še niso na nivoju za uspeh na Euru. "To je neki drug nivo, moramo še delati. Ni okej, če je vratar naš najboljši igralec. Ko nas težki nasprotniki stisnejo, lahko podajamo le še njemu," je nemoč opisal kapetan zbornaje komande Artem Dzjuba, ki je nedavno sam porazil Kekovo Slovenijo.
Tokrat je na igrišču izgledal nebogljeno za šele drugi poraz Rusije proti Danski. V srečno leto '85 se slednji zdaj vračajo, ko so v kvalifikacijah za SP doma slavili s 4:2. "Ne najdem besed navdušenja nad tem moštvom. Obenem se želim zahvaliti celotni Danski, ogromno ljubezni in podpore je pripomoglo k moči v nogah teh fantov," je dejal danski strateg Kasper Hjulmand. Morda so nogometaši le pozabili, kako je igrati pred navijači, toda Joakim Maehle je zatrdil, da je bila izkušnja edinstvena: "Absolutno noro je bilo, vzdušje je bilo magično, sploh se ne da opisati. Pa je bilo odlično že na prvih dveh tekmah." Strelec drugega gola pa je pristavil svojo zgodbo, ko se je zatresla mreža. "Prvič v življenju sem bil preveč utrujen, da bi se vrnil v obrambo. Mislim, da sem stal na pravem mestu, da me branilec ni videl, in potem se zgodijo takšne stvari. Fantastično, trenutek je bil idealen," je dejal Yussuf Poulsen.
