Oskrbnici Rudijevega doma pod Donačko goro Katji Fric dela ne zmanjka. Kuha in peče, kosi travo, spravlja drva, ureja okolico, streže, čisti. Kot se za planinsko kočo spodobi, iz kuhinje diši po jedeh na žlico, ki jih je oskrbnica skuhala.
Datum 31. julij 2025 06:00
Avtomobil pustimo na parkirišču na Kupčinjem Vrhu, naselju v občini Majšperk ob vznožju Donačke gore. Ker je dopoldne med delovnim tednom, vremenska napoved pa za ves dan predvideva nekaj kapelj dežja, smo na gramoziranem parkirišču pustili edini avtomobil, ki čaka na vrnitev pohodnikov. Ob koncih tedna je slika povsem drugačna. Obujemo superge in po nekaj metrih asfalta pot zavije desno, prek potočka, kjer se odpre ozka stezica do gozda. Markirna tabla na zapuščeni hiši ob poti obvešča, da je do koče pod Donačko goro, Rudijevega doma, 30 minut hoje. Toda že po 20 minutah hoje v solidnem tempu iznad dreves na 588 metrih nadmorske višine uzremo kočo, Rudijev dom. Oskrbnica Katja Fric za mizo najbližje koči s pohodnico pije kavo.
V nadaljevanju preberite:
- Kdo so vsakodnevni obiskovalci: od Rogatčana, ki se v enem letu na vrh povzpel 507-krat, do psa in pogrešane koze.
- Zakaj je koča dvakrat na leto odprta tudi ponoči.
- Kdo se je do koče v 24 urah povzpel kar 32-krat.
- Kakšne so možnosti prenočitve in zakaj šole v naravi k njim ne pridejo.
V nadaljevanju preberite:
- Kdo so vsakodnevni obiskovalci: od Rogatčana, ki se v enem letu na vrh povzpel 507-krat, do psa in pogrešane koze.
- Zakaj je koča dvakrat na leto odprta tudi ponoči.
- Kdo se je do koče v 24 urah povzpel kar 32-krat.
- Kakšne so možnosti prenočitve in zakaj šole v naravi k njim ne pridejo.