Kolumna Tineta Lugariča: V mestu hiphopa

S hiphopom sem se prvič srečal pred tridesetimi leti. Mislim, da v petem razredu osnovne šole, se pravi leta 1995. Metalec Dani iz višjega razreda osnovne šole Tabor 1 me je na videz poznal s treningov košarke pri Rajku Kršiću in z mojim sošolcem Štefom sta bila soseda v bloku nasproti mojega v Novi vasi 1. Nekega dne je v šoli stopil do mene in rekel, naj se po pouku s Štefom oglasiva pri njemu, da ima nekaj za naju. Če sedaj pomislim, bi vsako takšno vabilo s strani bežnega znanca v Novi vasi takrat lahko vodilo v marsikaj. Namreč, nasilje in trde droge smo v tistem času srečevali na vsakem koraku med bloki in še danes se spomnim vseh "težkih" postojank, ki si se jim moral nekako izogniti na poti v šolo in domov, če nisi želel zabresti v resne težave. Štefu sem zaupal, zato nisem okleval in tako sva po šoli uletela do Danija. Oblečen v črno je odprl škatlo za čevlje in iz nje povlekel ... kaseto. Na njej sem videl sliko pokopališča, pod katerim so bila človeška okostja, nad njimi pa so se do vrha nekega hriba vili nagrobni kamni. Na sredini kasete je bilo z metalsko tipografijo zapisano ime meni neznane skupine, ki ga zaradi zapletene tipografije niti nisem razbral, a vendar sem uspel ujeti čitljiveje zapisan naslov kasete, ki se je glasil Black Sunday - Črna nedelja. Ok, sem si mislil, Dani nama bo pokazal svojo najljubšo metalsko zasedbo, a takrat smo tako ali tako večinoma poslušali Queene in Gunse, saj so te kasete kupovali starši, zato me zgolj trši zvoki kitar ne bi niti presenetili. Ampak ne. Ko je Dani stisnil "play" na kasetofonu, sem v prvih sekundah slišal nekakšne sirene, ki so trajale in trajale in trajale ... potem je namesto kitarskega žaganja padel beat bam, bam, bam – ba, bam, bam ... in potem je padel refren, ki je povsem sovpadal s takratno novovaško auro, saj se je glasil "I want to get high, so high" ... in potem je padel rap z naravnost neverjetnim vokalom, kakršnega do takrat še nisem slišal. Bum! Konec. Pika. To je bilo zame to - hiphop. Kaseta je bila drugi album hiphop skupine Cypress Hill iz Kalifornije, na glavnem vokalu je bil eden in edini B-Real, na produkciji pa veliki DJ Muggs, ki čez slab mesec prihaja prav v Maribor, a o tem nekoliko kasneje. Dani mi je presnel kaseto, na nove allstarke, ki sem jih nosil kot šolske copate, sem si s flomastrom napisal Cypress Hill in naslednje jutro sedel k pouku kot pripadnik hiphop subkulture.

Med poslušanjem Cypress Hillov do onemoglosti sem v istem letu spoznal še Wu-Tang Clan iz New Yorka, ki je pravzaprav rojstno mesto hiphop kulture, leto kasneje pa je vrag še dodatno vzel šalo, ko je v Maribor prišel bog. Dandrough seveda s svojim prvim in žal edinim albumom Ko pride bog, ki sem ga takoj po izdaji kupil v nekdanji mini glasbeni trgovini nasproti gledališča. Ja, imam original in ne, ne prodam ga. Gonilna sila te mariborske rap mojstrovine Matjaž Ezgeta - Ezy-G je bil zame dokaz, da lahko tudi v domačem žargonu rap zveni noro dobro. Skoraj newyorško. Žal mi je edino, da jih nisem nikoli videl v živo, saj sem bil takrat premlad, da bi hodil na koncerte. Morda pa fante prihodnje leto zamika, da bi s kakšnim koncertom obeležili tridesetletnico legendarnega albuma. Po letu 2000 je Maribor doživel nekakšen hiphop razcvet in končno sem tudi jaz lahko hodil na koncerte. Štuk, Satchmo in Gustaf so bile glavne baze, v katerih se je zvrstilo veliko izjemnih hiphop koncertov, med katerimi so prednjačili zagrebški reperji, saj je bil Zagreb vedno epicenter balkanskega hiphopa. Tisto obdobje je ob Zagrebčanih zaznamoval še bosanski spektakel na mikrofonu Edo Maajka, kar nekaj velikih obiskov pa smo prejeli tudi iz drugih evropskih držav in celo iz Amerike - od tam se je s koncertom v Mariboru med drugimi oglasil Eminemov kolega Royce da 5′9″. Vse to je zagotovo spodbudilo tudi aktivnost same mariborske hiphop scene, ki je takrat vse bolj dostojno pokrivala vse elemente hiphop kulture; DJ Splinter je bil gonilna sila čarovnikov z gramofonskimi ploščami, bilo je nekaj grafitarjev, nekaj breakdancerjev in precej ustvarjalcev rap glasbe, pri čemer pa zares ni nastalo veliko odmevnih projektov, ki bi na sceni pustili močnejši pečat ali se na njej aktivno zadržali daljše obdobje.

Pa vendar sta se zgodila dva mariborska rap projekta, ki sta skozi organsko sobivanje začela serijsko polniti domala vse koncertne prostore za urbano glasbo v mestu; Eyeceeou in Tekochee Kru, katere zasedbe sem član tudi sam. Eyeceeou je ob enem izjemnem albumu ustvaril še nekaj odmevnih posamičnih projektov, Tekochee Kru pa smo ob izdanih treh albumih uspeli več kot desetletje intenzivno koncertirati po vseh koncih Slovenije, odrska pot pa nas je zanesla tudi v kultno zagrebško Tvornico kulture, ki smo jo z mladimi Zagrebčani Kukus Klan napolnili do zadnjega kotička. Ta preskok, da lahko tudi slovenska rap glasba, katere bistvo je besedilo, razvname mlado publiko, ki v glavnem ne razume slovenskega jezika, je v naših glavah naredil prvi mož balkanske hiphop scene DJ Phat Phillie iz Zagreba. Ko nas je povabil na intervju v svojo legendarno radijsko hiphop oddajo Blackout, nas je v etru vprašal, zakaj še nismo nastopali v Zagrebu. Dejali smo, da skoraj nihče ne razume jezika, a nam je takoj odgovoril, da pa prav vsi razumejo energijo in ni se zmotil. Po skoraj petnajstih letih, ko je Tekochee Kru pritisnil ustvarjalno in koncertno pavzo zaradi kariernih in družinskih prioritet članov benda, sem potihem pričakoval, da bo Maribor dobil hiphop podmladek, ki bi lahko zasedel, prevzel in na nov nivo pomaknil mariborsko hiphop sceno, ki bi povezovala generacije, mobilizirala velike množice pod odri ter pustila večji pečat v kulturi. Pa se na takšnem nivoju to žal še ni zgodilo. Zato sem še posebej vesel, da sta dva člana Tekocheega Kruja, Emkej in Mito, ostala aktivna, pri čemer je Emkej na hiphopu vzpostavil celotno svojo kariero, Mito pa je ubral svojstveno pot ter izdal več albumov z besedilnimi in pripovednimi presežki, ki bi jim težko našli primerjavo. Izjemno sem ponosen na oba. Pa vendar v Mariboru obstajata dva zelo vidna predstavnika mlajše hiphop generacije; Emilijo A.C. s svojimi produkcijami opremlja celo nekatere svetovno znane rap izvajalce, YNG Firefly pa je dobil priložnost s strani Mita ter skupaj z njim ustvaril več izjemnih projektov, prav tako pa skrbi za izjemne produkcije novih projektov Matjaža Ezgete. Ezy-G, nekdanji vodilni član legendarnih Dandroughov, se je leta 2022 vrnil z albumom Atamorgana, na katerem repa tako dobro, kot bi se na začetku kariere želel dokazati vsem. A to je enostavno Ezy-G, najboljši MC v deželi tej, kot govori ena od njegovih starih klasik Zrcalce, zrcalce. In kaj je še bolje? Na izdajo ima pripravljen že nov album, ki bi naj izšel še letos. Očitno je starejša hiphop generacija še vedno v formi, kar lahko potrdijo tudi trije nedavni koncerti Tekocheega Kruja, kjer sta prva dva pred dvema letoma obeležila 20-letnico skupine na polnem Trgu Leona Štuklja pod Glavnim odrom Festivala Lent in do zadnjega atoma napolnjenem Štuku konec istega leta. Tekochee Kru smo pred večtisočglavo množico na Trgu Leona Štuklja nastopili še decembra lani, na odru pa se nam je pridružil prijatelj in someščan - svetovno znani čelist Luka Šulić, ki je s svojim čelom gostoval že na našem prvem albumu. Pa vendar se ob priložnostnih dogodkih izvorno mariborskega hiphopa v mestu dogaja še nekaj rednejšega, edinstvenega in pravzaprav velikega. V priljubljeni Gramofonoteki se je v zadnjem času zgodila izjemna serija nastopov svetovno znanih reperjev in DJ-ev in to pogosto kar sredi tedna, kjer lahko manjša množica ob zmernih večernih urah na kulturen način uživa v kakovostnih koncertih za prave hiphop sladokusce. Maribor so v omenjenem prostoru obiskali Američan DJ Nu-Mark, član legendarne hiphop skupine Jurassic 5, nato kanadski DJ in producent Skratch Bastid, ki mu je Maribor bil tako všeč, da si je za en dan prestavil let v naslednje mesto, da bi lahko še bolje doživel in raziskal lokalne posebnosti. Sledil je obisk še vedno aktivnih članov legendarne hiphop skupine iz Detroita Slum Village, katere del je bil eden od največjih hiphop producentov vseh časov, žal preminuli J Dilla. Isti večer je nastopil rap dvojec Abstract Mindstate iz Chicaga, katerega album je v celoti produciral Kanye West, ki ima na svojih policah kar 24 grammyjev. Nato Masta Ace iz New Yorka in še en Kanadčan Marco Polo. Pa detroitski tandem Valid in DJ Head, ki je ustvarjal z Eminemom, Jay-Zjem in drugimi hiphop velikani, na letošnje valentinovo pa sta ljubezen z newyorških ulic v Maribor prinesla Rome Streetz in Daringer iz razvpite in popularne hiphop založbe Griselda. Spremljajočo ekipo slednjih dveh je še posebej presenetila mirnost, prijaznost in varnost Maribora, saj takšnega okolja niso vajeni. Po vseh navedenih izjemnih obiskih pa Maribor kmalu čaka še večji. V Gramofonoteki bo 7. maja namreč nastopil velikan, ki je s svojo skupino imetnik zvezde na aleji slavnih v Hollywoodu, ki je zaslužen za mojo ljubezen do te kulture in glasbe ter ki stoji za nekaterimi največjimi hiti najpopularnejšega glasbenega žanra na svetu – hiphopa. To je DJ Muggs, ustanovitveni član legendarnih Cypress Hill, med drugim velik ljubitelj vrhunskih vin, ki jih na Štajerskem ne manjka. Verjamem, da Muggs iz mesta ne bo odšel brez pristne mariborske dobrodošlice in obiska vsaj enega od izjemnih štajerskih vinarjev.