(MB-ZAPISKI) Kolumna Mirka Ploja ob Maistrovem letu: Na konju po generalovi poti

Že pred časom sem uspešno zaključil jahalno šolo. To pomeni, da sem pripravljen na samostojno jahanje, a to zahteva tudi veliko odgovornost do sebe, konja in vseh drugih. Za vključitev v pehotni polk, žal, zaradi svojih let, nisem več sposoben. Na konjskem hrbtu bi lahko le še počival. Okoliščine mi ne dopuščajo, da bi imel svojega konja. Zato mi ga je zaupal prijatelj Janez, ki je seveda s svojim vrancem jahal z menoj. Po vseh pripravah sva svoja štirinožna prijatelja v prikolici pripeljala v bližino Kamnika. Tu sva ju najprej oskrbela. Zatem sva se povzpela vsak na svojega konja in vzela vajeti v roke. Odpravila sva se po poti slavnega moža, velikega Slovenca izpod kamniških planin, ki je Slovencem obranil meje.Pot sva pričela v delovnem kasu, ki je bil zame najprimernejši, saj sem najbolje občutil gibanje konja in ga zanesljivo obvladoval. Že kot dijak sem občudoval Rudolfa Maistra, saj je obranil tudi tisti najbolj severni del meje ob reki Muri, kjer sem preživljal svoje otroštvo in mladost. Na fotografijah, spominskih ploščah in spomenikih, ki sem jih imel priložnost videti, je bil pogosto upodobljen na konju. Prav zato sem se odločil, da bom nekatera "njegova" mesta tudi sam obiskal na konju. A to ni bil niti najmanj lahek izziv. Niti približno si nisem mogel niti upal zapeti pesmi Rafka Irgoliča "moj črni konj ne rabi uzde, uboga me brez vajeti". A moja želja, da počastim spomin na velikega Slovenca, v njegovem rojstnem Kamniku – Maistrovem mestu, je bila večja od vseh ovir in morebitnih težav.Vlada Republike Slovenije se spominu na generala Maistra in v čast njegovim izjemnim zaslugam za slovenski narod poklanja z razglasitvijo leta 2024 za leto generala Rudolfa Maistra. Letos namreč zaznamujemo 150. obletnico njegovega rojstva in 90. obletnico njegove smrti. Zato je prav, da se kot Slovenec njegovim zaslugam v čast tudi sam poklonim z obiskom nekaterih krajev, v katerih je general živel in tudi pesnil. Čeprav sem bil dejansko na konju, sem bil pozoren in skoncentriran predvsem na njegovo vodenje in pot pred nama. Pa tudi veliko manj sproščen sem bil, kot bi bil za volanom avtomobila. Kot jahaču se je tudi moj inteligenčni kvocient bistveno povečal, saj je konj inteligentna in plemenita žival. Je simbol lepote, vzdržljivosti, moči in svobode. Njegovo gibanje mi je dajalo občutek pomembnosti in osebnega zadovoljstva. Nisem se sicer počutil kot kavboj, a mi je konj vseeno dal krila. Pa tudi kot princ ne, saj nisem osedlal belega konja, našega lipicanca.Pogledi na naravo, ljudi in življenje - pa tudi na lastno usodo - so s konjskega hrbta vseeno postali drugačni, občudovanja vredni. Odpirali so se nama izjemni razgledi na mesto in planine. Zdelo se nama je, da je svet konjenika lepši in prijaznejši. Najina konja sta bila všečna in privlačna na pogled. Zato sta bila povsod deležna občudovanja. Vsak se jima je želel približati in ju pobožati. Tako so mladenke ter gospe srednjih in starejših let občudovale, hvalile in ogovorile le konja. Midva, kot jahača, sva bila le kot nujen privesek konja in ostajala ves čas nezanimiva.Kot jezdeca sva se elegantno približevala središču kraja. Čez Kamniško Bistrico preko Maistrovega mostu, po Maistrovi ulici, sva prijahala na Trg talcev, kjer stoji njegov spomenik. Ob njem je bife Pr’ Maistru, kateri naju je na svojo teraso privabil s sloganom: "Natakar, enega Maistra prosim!" A sva odšla razočarana, saj lokal piva Maister ni imel v zalogi. Ko sva prijezdila do rojstne hiše slavnega moža, naju je na vhod opozorila visoka generalova silhueta. Razjahala sva in si ogledala spominsko ploščo. Sprehodila sva se med stalno in novo razstavo Maister in rodni Kamnik. Videla sva fotografije njegove družine ter obudila spomin na njegovo vojaško vlogo na Slovenskem. Maistra sva še bolje spoznala tudi kot kulturnika in pesnika. Nekatere pesmi iz njegovih dveh pesniških zbirk so celo ponarodele.Po ogledu in poklonu velikemu domoljubu sta najina kopitarja odpeketala skozi stari del mesta. Vrnila sva se na izhodiščno točko. Pred nadaljevanjem poti sva poskrbela za dobro počutje konj. Zdravo seno za konja ter sveža čista voda zanju in za naju.Nekoč so si ob uspehih v življenju rekli, da so pa zdaj na konju, toda jaz sem bil na hrbtu prijateljevega konja, sicer sem pa vedno raje na trdnih tleh. Še nadalje sva izpolnjevala svoj zadani cilj in se odpeljala v Kranj. Konja sva ponovno osedlala šele pri vojašnici. Skozi Prešernov gaj, mimo aleje slavnih mož, sta naju konja ponesla do Maistrovega trga, kjer stoji generalov doprsni kip. V to hišo se je Maistrova družina priselila iz Mengša, kjer je mali Rudolf že zaključil dva razreda osnovne šole. V Kranju je nadaljeval šolanje na štirirazredni deški ljudski šoli in nižji gimnaziji. V tej hiši je družina bivala sedem let oziroma do očetove smrti. Za tri leta so se nato preselili v sosednjo hišo in zatem, zaradi Rudolfovega nadaljnjega šolanja, v Ljubljano.V Kranj se je general vrnil v svojem 45. letu starosti, ko je v Narodni čitalnici sodeloval na mirovnih pogajanjih. Ob svojem nastopu je na Kranjčane naredil velik vtis. Velik vtis na ljudi pa sva očitno naredila tudi midva oziroma najina konja, saj so nama o Maistru pripovedovali, kot da bi se iz te hiše izselil šele prejšnji dan. Verjetno vseh njihovih pripovedk zgodovina ne bi potrdila, a je bilo zanimivo, da so vedeli o vojaku Rudolfu povedati več, kot bi lahko človek postoril v le enem samem življenju. Še dobro, da beseda ni konj.Naju, predvsem pa konja, so z veliko mero veselja, občudovanja in spoštovanja skozi mesto pospremili vsi, ki sva jih srečala. Manj dober vtis pa sta konja pustila v Prešernovi ulici, kjer sta onečedila ulico in pločnik s konjskimi figami. Slišala sva namreč številne vzdihe in jezno godrnjanje ter videla vprašujoče poglede v smislu – kdo pa bo to zdaj počistil? Glej ju, ta dva pa jahata kar naprej, kot da nista opazila konjskih fig, ki jih puščata konja za seboj. Takoj sva poklicala podjetje, ki posluje pod geslom Čisto je lepo!, in jih obvestila o lokaciji konjskih fig s prošnjo, da to očistijo.Ne vem sicer, zakaj pravimo konjskim iztrebkom fige, vem pa, da so otroci, prav v tej bližini, prijaznega, dobrosrčnega in radodarnega Franceta Prešerna klicali doktor fig-fig, saj jim je pogosto delil fige - pa ne konjske. V poznem popoldnevu sva se ustavila še na Zavrhu, kjer je obnovljena lepotica, ki ji pravijo Vila, postala "Maistrovo svetišče". V Hiši spominjanja sva spoznala Maistra še s povsem človeške plati kot nežnega poeta, a hkrati kot odločnega vojaka in poveljnika. Tu je dopustoval, se družil z domačini in občudoval okoliške vinograde. Ogledala sva si njegove fotografije, uniformo in orožje. Korajžno sva se povzpela še na Maistrov razgledni stolp, s katerega se vidi daleč naokoli po Slovenskih goricah, ki so bile Maistru kot pesniku navdih za številne pesmi. Največji poudarek sva ves dan namenjala dobremu počutju konj. Konja sta bila ubogljiva in dobro sta sodelovala s svojima jezdecema. Kako sta bila konja zadovoljna z nama, ne veva, a pritoževala se nista. V Voličini sva razjezdila ter konja poslala na pašo in počitek. Tega sva bila še kako potrebna tudi sama.Zavedala sva se, da še zdaleč nisva prehodila Maistrovih slovenskih poti. A sva bila hkrati ponosna na svoj podvig, s katerim sva obudila spomin na generala in pesnika. Dokazala sva, da sva tudi midva odločna in pogumna, da si upava. Še mnogo večja pa je sporočilna vrednost najinega dne na konju, ki se kaže v tem, da so dejanja pomembnejša od neštetih besed. Še posebej pomembno je negovanje vrednot, ki jih je ta zaslužni mož živel kot vojak in poet. To so prav gotovo domoljubje, enotnosti, hrabrost, odločnost, vizionarstvo … Vse te vrednote pa pridobivajo vedno večjo vrednost prav v teh negotovih časih, ki jih živimo. Še posebej pomembno je negovanje vrednot, ki jih je ta zaslužni mož živel kot vojak in poet

(MB-ZAPISKI) Kolumna Mirka Ploja ob Maistrovem letu: Na konju po generalovi poti

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Povezani članki

Izbrano