Predprejšnji vikend sem preživel v Istanbulu. Moj prijatelj Hakan je zbral slab ducat ljudi z različnih koncev sveta, da bi razpravljali o zaupanju in polarizaciji. So dnevi, v katerih se pogovarjaš desetletja, če parafraziram Lenina – in predprejšnja sobota je bila ena takih. Politologi, sociologi, umetniki in en birokrat, torej jaz. Med nami nekdanji generalni sekretar Amnesty International, Južnoafričan Kumi, Harsh, veteran preseganja razlik v Modijevi Indiji, kruto nestrpni do njegove strpnosti, ter Emma, nekdanja svetovalka generala Petraeusa v Iraku, danes predavateljica na univerzi Yale.
Zabavno je bilo že na začetku, ko so se politologi sprli glede definicije polarizacije. Strinjali smo se le v enem: polarizacije ne gre zamenjevati z nestrinjanjem. Nestrinjanje je dokaz, da obstajajo različna mnenja, kar je v odprti demokraciji ne le mogoče, ampak bistveno. Polarizacija pa ni posledica različnih mnenj, temveč je orodje in cilj. In pogosto tudi konec odprte, demokratične družbe.
Hakan se s tem ne ukvarja samo v teoriji. Je eden največjih humanistov, kar jih poznam. S humanizmom danes ne prideš daleč. Hakana je njegov pripeljal v zapor – zaradi domnevnega nasilnega ščuvanja proti državni ureditvi med protesti v parku Gezi. Iz zapora je objavil javno pismo, v katerem je zapisal, da se bo odpovedal pritožbi, če kdo pokaže najmanjši dokaz za katerokoli točko obtožnice, zaradi katere je bil obsojen na osemnajst let zapora. Po letu dni so ga izpustili. Ko sem ga po prihodu iz zapora prvič obiskal, sem ga zalotil med vodenjem pogovora med aktivistkami LGBTI in članicami Erdoganove vladajoče stranke o prednostih in slabostih spolnih kvot v politiki.
Hakan se o polarizaciji ne zna le pogovarjati, zna jo, kot bi rekli v Sloveniji, tudi presegati. Z veliko poslušanja, z iskanjem poti do empatije in s spodbujanjem kritičnega razmišljanja.
Na letalu domov me je na slovenski način preseganja polarizacije spomnila novica, da bo Agropop po četrt stoletja izdal nov komad: "Zapojmo, pravi Slovenci."
"Mi ponosni smo Slovenci, ki stoletja tu žive,
skupaj mi smo najmočnejši, en narod in eno srceeeee."
To seveda ni prvi Agropopov prispevek k iskanju domoljubne monolitnosti. Njihov legendarni "Samo milijon nas je" je leta 1987 postavil zlati standard slovenskega turbo-patriotskega popa. Pesem je poskočna, kot nalašč za veselice, besedilo pa prepolno subtilnih sporočil. Že v naslovu. Če nas je samo milijon, kje je tisti drugi milijon, ki se je od nekod pritepel v statistiko?
Po podatkih SURS nas je bilo 1. aprila letos 2.130.850. Torej:
1. je Klinar žrtvoval milijon za rimo;
2. je statistični urad objavil prvoaprilsko šalo;
3. smo od leta 1987 pridobili več kot milijon Slovencev ali pa
4. nam Agropop sporoča, da je pravih Slovencev le milijon, ostali pa so nepravi.
O enotnosti pravih Slovencev ne prepevamo le na veselicah. Vsake toliko let na državnih proslavah zagrmijo besede o zdravem narodu in zdravih Slovencih, vizualno podprte s Shutterstocka pokradenimi fotografijami družin, ki z natančno odmerjeno količino dovoljenega pigmenta odražajo želene standarde narodnega zdravja.
Zdaj smo dobili še politično stranko, ki bo nagovarjala normalne Slovence.
Kot je pri Marcelu pripomnil Dežulović: "Namesto da bi se Balkan sloveniziral, se Slovenci balkaniziramo."
Ne damo mi Slovenijeeeee.
Hakan na eni strani in Agropop z zagovorniki zdravih, normalnih Slovencev na drugi nagovarjajo isti problem, le da ga razumejo in rešujejo povsem različno. Hakan polarizacijo spreminja v dialog, da bi vzpostavil civilizirano organizacijo različnih mnenj. Kar ni le temelj, ampak definicija demokracije. V današnji Turčiji mu to uspeva le v manjših krogih, a dokazuje, da je mogoče tudi v najtežjih razmerah. Svet se spreminja tako, da ga začneš spreminjati okoli sebe.
Morda nikoli ne bomo največji ali najmočnejši, lahko pa smo najbolj empatični in kritično razmišljujoči.
Pri nas pa se nekateri preseganja polarizacije lotevajo drugače – z ihtavim pehanjem za nacionalno enotnostjo, v kateri ne bo več različnih mnenj in se bomo imeli radi prav zares.
"Zdaj je čas, bratje in sestre, pozabimo zamere vse, naj ljubezen spet nas združi, v en narod Slovenijeeeee."
A ker je takšna enotnost vedno fikcija, ker ljudje pač imamo različna mnenja, delitve presegamo z novimi delitvami: na prave in neprave, zdrave in nezdrave, normalne in nenormalne. Navidezno monolitno enotnost gradimo na stigmatiziranju tistih, ki ne sodijo v naš izključujoči kalup, kar ni le temelj, ampak definicija avtoritarnega populizma.
In potem se čudimo, zakaj "samo milijon nas dobro ve, da dobri smo ljudje."
