Prijatelj in sodelavec mojega očeta, legendarni fotoreporter Dnevnika, je v sedemdesetih letih na vprašanje, kako je bilo v partizanih, odgovoril, da zelo hudo. Od vina samo refošk, od salam pa samo ogrska.
Šlo je za obešenjaški humor, ki je bil obenem obrambni mehanizem pred bolečimi spomini na travmatično vojno izkušnjo in sotto voce kritika ideološke instrumentalizacije te izkušnje v prejšnjem sistemu. Ker vojna je vedno sranje. In ni nič nenavadnega, če se ljudje na svoje izkušnje z njo odzivajo različno — včasih na način, ki ga težko razumemo.
Zato sem tudi ob gledanju posnetka mladega evakuiranca, ki se je ob povratku na Brnik pritoževal, da na letu z vojnega območja ni dobil toplega obroka, najprej pomislil, da se šali. Obešenjaški humor. Ker vojna je sranje. Tudi če jo izkusiš le na kratko, kot turist, ki se je v nepravem trenutku znašel na nepravem kraju.
Iz naslanjačev je lahko komentirati in se norčevati iz ljudi, ki so se znašli v tej situaciji. V kateri so se čez noč v okolici hotelov začele eksplozije raket in dronov. In ki naenkrat niso vedeli, kako naj se izvlečejo iz te godlje in vrnejo domov, na varno. Res je, napadani so bili predvsem vojaški cilji v zalivskih državah in število civilnih žrtev – z izjemo Irana, Libanona in Izraela – je, vsaj za zdaj, razmeroma omejeno. A ko čepiš v hotelski sobi in okrog tebe padajo bombe, je takšno racionaliziranje težje kot z varne distance.
Pri mladeniču, ki je dal nesrečno izjavo na Brniku, ni šlo za obešenjaški humor
Zaradi tega je popolnoma razumljivo, da ljudje v takšni situaciji reagirajo čustveno in prestrašeno. Da niso v stanju, da na novinarsko vprašanje zdeklamirajo piarovsko popolno izjavo, ki bi nam bila vsem pogodu. Ampak pri mladeniču, ki je dal nesrečno izjavo na Brniku, ni šlo za obešenjaški humor. V njegovi izjavi tudi nisem zasledil odziva na nevarnost situacije, iz katere se mu je uspelo rešiti s pomočjo prevoza, ki ga je zelo na hitro uspela organizirati slovenska vlada. Ni bilo videti, da je bil travmatiziran zaradi vojne, ki še vedno divja tam, odkoder se je vrnil. Bil je travmatiziran zaradi sendvičev. Od vina samo refošk, od salam pa samo ogrska.
V bistvu je izzvenel kot nekdo, ki je zaradi višje sile občepel na letališču, zamudil avion, potem pa bentil na agencijo ali letalsko družbo, ki mu je vzela denar za potovanje, potem pa ga pustila na cedilu. Tipična situacija, ki redno doleti vse, ki pogosteje potujejo. Včasih zaradi vulkana na Islandiji ali nenapovedane stavke, včasih zato, ker prodajo preveč kart in ti pred nosom zaprejo vrata v kabino letala. Ljudje so v teh situacijah jezni in izrečejo marsikaj. Ampak ta mladenič ni bil prebukiran, ampak evakuiran. Z vojnega območja. Relativno hitro in za razliko od mnogih turistov iz drugih koncev sveta na stroške države.
OK, bil je utrujen in neprespan. Verjetno tudi prestrašen, čeprav o tem ni govoril. Pa vendarle bi od njega lahko pričakovali več kontekstualne inteligence, ki bi mu preprečila, da pred celotno slovensko javnostjo izpade kot aroganten, razvajen pamž. Jaz, jaz, jaz. Večina ljudi, ki so doživeli podobno izkušnjo kot on, s tem ni imela nobenih težav.
Po tem, ko je njegova izjava doživela buren odziv in nemalo posmehovanja, se slišijo tudi glasovi, ki se mu postavljajo v bran. Tudi sam mislim, da bi ga lahko počasi pustili pri miru. Verjetno je tudi sam spoznal, da ga je polomil.
Njegova izjava je bila gotovo neprimerna in verjetno nepremišljena, a po drugi strani ne gre le zanj. Arogantnost, sebičnost, težave z empatijo so značilnosti stanja duha v današnji družbi. Poleg tega je izjava, ne po njegovi krivdi, odmevala še bolj, kot bi sicer. Po eni strani je prišla v trenutku predvolilne razgretosti in zgodba o evakuaciji slovenskih državljanov z vojnega žarišča je bila takoj prepoznana kot hvaležen material za predvolilno prepucavanje med političnimi strankami. Ob vsem gorečem zaklinjanju k preseganju razlik in narodni enotnosti naše politične garniture v trenutkih, ko bi res lahko in morali stopiti skupaj, vedno in vsakokrat pogrnejo na izpitu.
Naše politične garniture v trenutkih, ko bi res lahko in morali stopiti skupaj, vedno in vsakokrat pogrnejo na izpitu
Svoj del odgovornosti imajo tudi mediji. Klikfehtarski boj za preživetje jih sili v "poročanje", ki se bolj ali manj omejuje na lovljenje teh ali onih izjav. Najprej ljudi, ki so se znašli v tej zagati in seveda reagirajo čustveno in subjektivno. "Zdelo se mi je, da vse druge rešujejo prej kot nas," se je glasil eden od tipičnih naslovov.
Potem se za mnenja sprašuje še politike, ki reagirajo manj čustveno, a nič bolj objektivno. Objavljanje mnenj je seveda čisto OK, ampak kakovostno in verodostojno novinarstvo potrebuje tudi dejstva. Če ena oseba trdi, da dežuje, druga pa to zanika, potem je naloga novinarja, da pogleda skozi okno, je že v štiridesetih letih prejšnjega stoletja izjavil novinar časopisa Texas Spectator Hubert Mewhinney.
A očitno za dejstva ni veliko zanimanja, dosti bolje se prodaja gnev. Ob vsej medijski pozornosti glede slovenske evakuacije sem zasledil malo prispevkov, ki bi jasno in celovito predstavili okoliščine in zahtevnost reševanja ljudi z vojnega območja in hitrost ter učinkovitost slovenskega reševanja primerjali z izkušnjami drugih držav. Če se izkaže, da je vlada to opravila slabo, si zasluži kritiko. Če se izkaže, da je bila v tem, glede na zahtevnost situacije in izkušnje drugih, uspešna, potem bi bilo dostojno in pošteno, da se ji to prizna, ne glede na to, kakšna čustva sicer kdo goji do nje.
To ne pomeni, da oblasti ne bi smeli kritizirati, se z njo ne strinjati ali od nje zahtevati več. Bi pa bilo lepo, če bi pri tem kritično razmišljali in se opirali na dejstva.
Tu in tam pogledali skozi okno. Potem se lahko kregamo do mile volje. Tudi o toplih obrokih in drugih pomembnih rečeh. Saj vendar živimo v demokraciji.
