Moj prijatelj je strejt. Hetero. Jebač in švaler erste klase. Jaz sem gej. Homo. Glede švalerstva sem že senior, ampak se ni za pritoževat. Oba sva homo sapiens sapiens, le da sem jaz malo bolj homo homo sapiens. In se čisto dobro razumeva. Prenekatero bejbiko sem mu zrihtal. Puncam se zdi nekako seksi, če ima tip gej prijatelja. Mu da neko dodano vrednost in kaže na to, da ima tudi do žensk lepši odnos. Homofobi so namreč pogosto tisti, ki se bojijo, da jih bo drugi moški obravnaval tako slabo, kot oni tretirajo ženske.{infobox-quote_full}165359{/infobox-quote_full}
V soboto sem na tržnici srečal par, ki je naročil mojo knjigo Biblija greha. S fantom sva na messengerju pred časom klepetala o vzporednicah najinih spolnih izkušenj. Je rekel, da je tudi njima ljubo število tri. Jaz namreč na stand upu povem, da je trojček moje najljubše število, ne glede na spolovilo. Pa tudi sicer prisegam na 'svi goli, pa ko šta voli'. Povabila sta me k sebi domov, da jima na vrtu berem. Ob vinu. Sveče prižgita, pa smo do petelinjega zajtrka dobri.
Hecno je, kako se pogledi na spolnost kljub navidezni novi konzervativnosti vseeno spreminjajo. Ljudje niso več tako zelo občutljivi. Radi sprašujejo. Puncam ni več nerodno povedati, da so se sinoči v klubu, na veceju, dol dale z nekim tipom, ker se jim je pač zaluštalo. Girl power. V čem pa je razlika med hitrim orgazmom in še eno rundo tekile? Morda kisli priokus. Je pa oboje lahko slabo za želodec in je fajn, če imaš nekoga zraven, ki ti lase drži, ko bruhaš. Še posebej, če tipa pol malo boljše pogledaš. To zadnje je povzetek izpovedi znanke nimfomanke.{api_embed_photo}676081{/api_embed_photo}
Lani enkrat je bila na Poštni prav posebna parada. Od cerkve dol so marširali, recimo jim novomašniki. Mladi fantje zgodnjih tridesetih let. Sedim jaz tam in pijem kavico. Vse oči polnega vrta se zastrmijo vame. Bo kaj zinil? Si bo upal? In seveda mi ni bilo treba roke zvijati, da sem precej preglasno zavzdihnil: "A jih ni škoda."
Saj ne vem, komu je bilo bolj nerodno, meni, ki sem požel manjši aplavz, ali ubogim param, ki svoje nasledstvo z vzdihi slabe vesti pospremijo v umivalniku pozabe. Suhe veje človeštva. Samo, da se jim ne bi roke posušile. Tako je nekoč nadškof Rode namreč opisal LGBT skupnost. Suhe veje. Verjetno smo z duhovščino po številu otrok tu-tu nekje. S to razliko, da mi za svoje otroke poskrbimo in jih ne skrivamo pred javnostjo. In nam država mesečno ne da sedemsto evrov dodatka. Otroški dokladi so pa res sramotno nizki. Btw ..., sinova hči je zadnjič vprašala: "Ati, a je naš dedi gej?" In ji je rekel, da sem in sta bila zmenjena. Potem sva s Saro poklepetala in celo video na to temo posnela.{api_embed_photo}676079{/api_embed_photo}
Junij je mesec, ko po vsem svetu s ponosom pogledamo v polpreteklo zgodovino LGBTQI+ gibanja in se zahvalimo kraljicam preobleke, transseksualcem in ostalim z mavrične palete, za njihov zgodovinski boj za enakopravnost.
Biseksualnost vse bolj pogumno stopa po promenadi vidnosti. Celo aseksualnost je na sceni. Interseks, pan, metro seksualnost. Nebinarnost je zanimiva. Kmalu nas bo cela abeceda. In prav je tako. Svet ni črno bel. Celo bog je dal mavrico človeštvu kot povezavo z nebom. In kdo sem jaz, da tega ne bi sprejel? Če sem ustvarjen po božji podobi, mi druga ni storiti, kot po božje se častiti. Amen.{api_embed_photo}676082{/api_embed_photo}
Letos bodo v Sloveniji štiri parade ponosa. Ljubljana, Maribor, Slovenj gradec, Nova Gorica.
In zakaj moram z rdečo pero v riti po ulici hoditi? Zato, ker je vidnost na prvem mestu. Paradiramo zato, da se enkrat na leto okolica zave, da nas je na stotine, na tisoče, da smo vseh starosti in v vseh profilih poklicev. Vaš zobar je lahko gej. Vaša trgovka je lahko lezbijka. Natakar, ki vam postreže kavo, lahko ima doma punco, s katero si včasih privoščita skok v troje. Morda vam vaš sosed ne upa zaupati svoje drugačnosti, ker se vas boji. A si želite, da se vas ljudje bojijo? Je to smisel življenja? A ni bolje, da živimo v slogi in sožitju in počasi pozabimo na paradiranje ali pa, še boljše, da paradiramo, se zabavamo in uživamo skupaj. Pa čeprav samo ob kozarcu refoška na Poštni. Včasih je to dovolj.
Dobrodošli na drugo mariborsko parado ponosa, pa čeprav bodo mimoidoči spet pljuvali po nas, nas zmerjali in nam grozili. Morda pa prav zaradi tega. Pomagajte nam prebiti vijolično meglo v glavah CLC abonentov. Eno mesto, ena čast. Vsi smo Maribor.
