(POGLED) Kolumna Darinke Pavlič Kamien: Takega javnega zdravstva, kot ga poznamo, ne bo več

Če mene vprašate, se počasi poslavljamo od pravega javnega zdravstva. Vsaj takšnega, kot ga poznamo. In že ta različica ni povsem enaka tisti, ki jo ohranjamo v spominu kot standard te dejavnosti.Za javnim zdravstvom žalujoče naj takoj potolažim, da obenem močno verjamem, da tak sistem pri nas ne bo nikdar popolnoma ugasnil. Na nek način in v omejenem obsegu deluje celo v Ameriki. Tudi v prihodnje bomo gotovo še hodili k zdravnikom, ki bodo delali v javnem zdravstvenem sistemu. A zna biti, da samo na tiste posege in terapije, ki se zasebnikom finančno ne bodo izplačali.Že več let se govori o krčenju tako imenovane zdravstvene košarice — torej o storitvah, ki so nam na voljo “brezplačno” oz. za denar, ki se nabere v zdravstveni blagajni. Leto, ko bodo govorice postala resnica, je tu. To vemo.Razumnost, pragmatičnost, premišljenostNe vemo pa še, ali bodo zdravniki našega bodočega javnega zdravstva domači zdravniki ali pa priseljeni zdravstveni strokovnjaki. Zdravniki, izšolani v drugih državah, na drugih medicinskih fakultetah, z drugačnimi pristopom in obsegom znanja. Tisti, ki bodo kjerkoli po Evropi iskali boljšo plačo in življenjsko priložnost. Prišli pa bodo zato, ker bodo domači, slovenski zdravniki prestopali v zasebne zdravstvene ustanove. Tega jim ne moremo zameriti. Namreč našim zdravnikom in drugemu zdravstvenemu osebju. Vsi — no, skoraj vsi — smo po naravi nagnjeni k iskanju boljših kariernih možnosti in izboljšanju lastnega položaja. Plače v zasebnem sektorju so boljše, boljši so tudi delovni pogoji. Več je prilagodljivosti, več avtonomije, več možnosti, da si zaposleni uredijo čas tako, kot si želijo.“Dobrodelnost” in dobronamernost dela v javnem sektorju — ki traja 12 ur ali celo več na dan, s slabo plačanimi nadurami — se na neki točki obrneta v racionalnost, pragmatičnost, premišljenost. Delo v zasebnem sektorju je v glavnem omejeno na delovnike od ponedeljka do petka. Ni nočnih delovnih ur ali le zelo malo, še manj je dežurstev ob vikendih, skoraj nič ob praznikih. Zakaj bi kdorkoli raje delal v okolju, kjer ima manj prostega časa in manj možnosti biti z družino, ob tem pa se sooča še s težavami, kako organizirati domače življenje? In to vse za nižjo plačo.InvestitorjiNe moremo zameriti niti investitorjem v objekte zasebnega zdravstva. Nasprotno. Če je za kateri bodoči biznis jasno, da bo uspešen in profitabilen — skorajda brez poslovnega tveganja —, je to zdravstvo. V današnji starajoči se družbi je na dlani, da bomo potrebovali vsako leto več zdravstvenih storitev. Da si življenje v spoštovanja vrednih letih leta naredimo prijaznejše, po možnosti aktivno in čim bolj brezskrbno.Zato ne čudi pismo generalnega direktorja UKC Ljubljana ministru za zdravje, v katerem ga opozarja na pogosta, včasih kar skupinska odhajanja zaposlenih v zasebne prakse in obenem prosi za nujne sistemske ukrepe, ki bodo omogočili boljše pogoje za delo in možnost nagrajevanja v javnem zdravstvu. Nič ne bi smeli imeti proti zasebni podjetniški iniciativi, ki cveti in vidi priložnost v naših demografskih trendih. Legitimno in logično je, da ljudje nalagajo denar tja, kjer ga lahko oplemenitijo. Celo tisti, ki jim je podjetniška iniciativa tuja, bi morali to razumeti.Izkoriščanje slabostiBolj vredno kritike pa je dejstvo, da se zasebna iniciativa v zdravstvu krepi zato, ker ti, ki so (bili) zaposleni v javnem zdravstvu, izkoriščajo z Lune vidne slabosti, pomanjkanje, neučinkovitost in nebuloze sistema. In da pri tem tisti, ki so na oblasti in ki bi lahko nekaj ukrenili za ohranitev visoke ravni vsem dostopnega zdravstva, samo pametujejo, modrujejo, obljubljajo, delajo akcijske načrte in postavljajo časovnice. Sprememb na bolje pa od nikoder. Slovenska politika — leva, desna, tista v sredini in z roba — že trideset let opazuje dogajanje v javnem zdravstvu. Vsi ministri in ministrice za zdravje so bili polni načrtov in obljub. Od vsega tega se je uresničilo samo to, da stanje še nikoli ni bilo slabše kot danes.Slovenska vrednotaPogosto slišimo, da je javni zdravstveni sistem slovenska vrednota. Da ga imamo v genih in ga vidimo kot pravičnega. Ker omogoča univerzalni dostop do osnovnih zdravstvenih storitev vsem. Neglede na socialni status in finančne zmožnosti. Kljub sesutju smo nanj ponosni. Še vedno nosi pečat kakovosti, ki si ga je pridobil v nekdanjem družbenem redu. Ko smo morali biti vsi enaki.Zasebne zdravstvene ustanove pa se bolje prilagajajo potrebam pacientov. Čakalne vrste so pri njih krajše, omogočajo izbiro, ponujajo višjo raven udobja in individualne oskrbe. Zagovorniki zasebnega zdravstva tudi izpostavljajo, da razbremenjujejo javnega, spodbujajo konkurenco, inovacije, boljše storitve. Zagovorniki javnega zdravstva pa opozarjajo, da zasebno zdravstvo povečuje neenakost in da dostop do kakovostne oskrbe postaja privilegij bogatejših, manj premožni pa si tega ne morejo privoščiti, zato so omejeni na javne storitve z dolgimi čakalnimi vrstami.UndoTakšna je situacija že danes. Tako je. In tega ne moremo odnarediti. Undo pri tem ni možen. Ni poti, ni sistema, ni ukrepov, ki bi to spremenil. Nedvomno potrebujemo javno in zasebno zdravstvo. Drugače ne bo šlo. Se ne bo izšlo.Da bi se torej lahko učinkovito lotili izziva, ki ga generalni direktor UKC Ljubljana navaja v pismu ministru za zdravje, je pomembno, da dobi javni zdravstveni sistem možnost, da zagotovi konkurenčne plačne pogoje, izboljša delovne pogoje in ustvari privlačno delovno okolje za zdravstvene delavce. To vključuje ustrezno financiranje, razvoj kariernih poti, izboljšanje delovnih pogojev ter vlaganje v usposabljanje in razvoj zdravstvenega kadra.Na drugi strani pa sistem seveda čaka vrsta težav — prav z omenjenim financiranjem, viri sredstev, učinkovitostjo delovnih procesov, povezljivostjo, digitalizacijo … A to je že druga zgodba. Za kolumno zase.Slišati je enostavno. A ni.Ker prihodnosti našega zdravstva ni brez zasebnega sektorja, je na koncu ključno najti primerno, vzdržno, sprejemljivo ravnovesje med javnim in zasebnim. Obenem pa zagotoviti, da bodo tako javni kot zasebni sektorji privlačni za zdravstvene delavce in paciente. To bi moralo vključevati kombinacijo konkurenčnih plačnih pogojev, zagotavljanje ustrezne infrastrukture in opreme, razvoj kariernih možnosti ter upoštevanje in spoštovanje vrednosti in potreb zdravstvenih delavcev. S tem bi lahko zmanjšali prekomerno selitev med sektorji in zagotovili stabilnost in kakovostno zdravstveno oskrbo za vse. Slišati je enostavno. A ni.Kajti čisto na koncu smo pri politiki. Pri interesih. Pri dobaviteljih, izvajalcih, svetovalcih, zmagovalcih javnih naročil… * Kolumna je bila že objavljena na Fokuspokusu. Pogosto slišimo, da je javni zdravstveni sistem slovenska vrednota. Da ga imamo v genih in ga vidimo kot pravičnega. Ker omogoča univerzalni dostop do osnovnih zdravstvenih storitev vsem

(POGLED) Kolumna Darinke Pavlič Kamien: Takega javnega zdravstva, kot ga poznamo, ne bo več

Darinka Pavlič Kamien

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Povezani članki

Izbrano