Maribor je mesto športa. Je najbolj športno mesto v državi. Takšni in podobni slogani morda na prvo žogo celo pijejo vodo. Športni vikend, aktivnosti v okviru akcije Šport mladih so res zelo množično obiskane. Ampak to so zgolj rekreativna športna udejstvovanja. Pa še po nobenega fičnika zanje ni treba seči v žep. To, da je v štajerski prestolnici doma vrhunski šport, pač ne drži že (pre)dolgo.
Še to, na kar je bil Maribor vselej najbolj ponosen, da je najbolj nogometno mesto v državi, je vse bolj na majavih nogah. Po številu navijačev resda še vedno prednjači, ampak rezultati vijoličastih že dolga leta zaostajajo za tistimi, na katere smo bili vsi sila ponosni. Razen NK Maribor pa to mesto nima več niti tretjeligaša.
Kruto resničnost mariborskega vrhunskega športa je že pred odhodom na lanske poletne olimpijske igre razgalil na straneh našega časnika kolega Borut Planinšič ml. Ko se je s sogovorniki spraševal, kaj se je zgodilo mestu, ki je dalo niz olimpijcev, zdaj pa jih lahko štejemo skorajda na prste ene roke. V Parizu so pod petimi olimpijskimi krogi vsaj za kanček reševali športno čast Maribora jadralec Žan Luka Zelko, plavalka Katja Fain, judoistka Metka Lobnik, pa odbojkarja Rok Možič in Alen Pajenk ter rokometašica Tjaša Stanko. A kaj ko slednja ne more biti športnica Maribora zaradi okorelega pravila, da to lahko postane samo član mariborskega kluba, kar smo v Večeru že problematizirali.
Ob robu medijsko odmevnih objav, koliko Mestna občina Maribor odmerja letos športu – skupno 4,2 milijona evrov, od tega 2,5 za objekte, 1,7 milijona pa za rekreativno in športni dejavnost –, je čas za razmislek. Ko tuhtam o tem, mi ne gre iz glave misel moje osebne zdravnice. Ko sem jo že pred leti vprašal (mimogrede, njen sin se je pri štirinajstih letih odločil, da se v hokeju na ledu izpopolnjuje na Češkem, šolo pa dela na daleč), kako se počuti v dotrajanem ZD Teznu, kjer nima pogojev za delo, vrednih njenega poslanstva, saj velikokrat tudi zamaka, je zadela žebljico na glavico. Saj pogoji niso najbolj pomembni, bistvo je, kakšen kader dela s pacienti. Če to parafiziram, se ne morem izogniti sklepu: ni važna le debelina kuverte, ampak kako se ta deli, da prinaša rezultate.
Na žalost vizije, kako dvigniti šport v Mariboru na višjo, nekdanjo raven, ni
Ta jih očitno ne. Kajti zgolj osvojitev naslova državnih prvakinj odbojkaric OTP banka Branik je v športnih vatlih dosežek, vse ostalo, vključno z naslovom vaterpolistov Branika, da ne govorim o naslovu mariborskih hokejistk na ledu, ki so ga osvojile zgolj med tremi klubi, ko so se preizkusile na drugi strani Karavank, pa so dobile več kot trideset golov, sodi zgolj v rubriko rezultatov.
Razdeljevanje denarja za uporabo objektov, za športne programe, namenjene otrokom, mladini in odraslim, panožnim trenerjem je zgodba zase. Po mojem prepričanju napačna, če hočemo ustvariti temelje, da se v mestu spet razvije vrhunski šport. Da se bomo lahko spet kosali s klubi onkraj Trojan v košarki, da bo moška odbojka ponovila sijajen dosežek čete Sebastijana Škorca iz kovidnega leta in lahko zadržala mlade dragulje, da bo rokomet spet vabil navijače, da bodo mariborska atletika, plavanje in gimnastika držali korak s slovenskim vrhom, ki postaja vse bolj konkurenčen evropskemu.
Treba bi se bilo odločiti. Dajmo v naslednjem, recimo olimpijskem obdobju gmotno bolj podreti športe, po kvaliteti katerih športni navdušenci hlepijo. Ve se, da so bazični športi atletika, plavanje in gimnastika, da tribune polnijo in razpoloženje v mestu dvigujejo športi z žogo. Da to ni narobe, je zadnji dokaz dosežek Gregorja Rakoviča na EP v gimnastiki na konju z ročaji, saj je njegovo ŠD Center (64.800 evrov) po sredstvih ob plavalnemu klubu Branik (145.000 evrov) – ta dobi polovico mestnega denarja na račun zastonj uporabe Pristana – pa OTP banka Branik (63.500 evrov). Ni pa mi jasno, kako je v tem rangu (60.180 evrov) klub borilnih veščin Barada sport Hwarang. Seveda je odgovor preprost: v skladu s pravilnikom in kategorizacijo rezultatov. Ampak kaj zares pomeni to, kar se doseže v neolimpijskih disciplinah, je drugo vprašanje. In kakšna je tam sploh konkurenca. In ko temu dodamo še financiranje tržnih in zares marginalnih športnih dejavnosti, kot so biljard klub, fitnes društvo, plesni klubi, taborniki, balinarji, društvo za plesne in navijaške skupine, frizbi, ŠD Red Power za fizično in mentalno moč, se sprašujem, ali je zares treba tako nespametno zapravljati javni denar. Še dobro, da ga nista prejela podvodni hokej ali "bacanje kamena sa ramena", saj bi se ob teh kriterijih tudi ta našla v razpredelnici prejemnikov denarja. Resda le drobiža, ampak vendarle.
Na žalost vizije, kako dvigniti šport v Mariboru na višjo, nekdanjo raven, v takšnem ravnanju s sredstvi ni. Tako so zadovoljni vsi, sploh njihovi funkcionarji, le malo športov pa ima od tega nekaj, s čimer bi lahko dvignili raven in prišli na nivo, ki bi bil zanimiv tudi za izdatno podporo zasebnega sektorja. Da bi pognali nastavki, na katerih bi se lahko gradilo vrhunskosti naproti. Zato je skrajni čas, da se očisti Avgijev hlev. Da se pravilnik in kriteriji spremenijo. Če ne s temi, pa z drugimi odločevalci.
Poseben primer je NK Maribor. Kot povsod drugod tudi tu mlajše selekcije delujejo na pogon denarja staršev za vadnino. Ti plačujejo zanje tudi opremo in še kaj. Trenerje pa financira s sredstvi iz letnega programa za šport MOM. Na videz nič narobe, saj jih tudi drugod in v drugih športih. Ampak kleč je drugje. Ko bodo najbolj nadarjeni postali zanimivi, jih bodo s pogodbami hitro privezali nase turški lastniki. Ti bodo ob njihovem napredku in kasnejši vrednosti na nogometni tržnici tudi pobrali odškodnino ob njihovih prestopih. In kaj bodo imeli od tega njihovi nasledniki, kaj blagajna MOM? Nič, le sline, ki se jim bodo morda cedile.
