Dve spodobni predstavi, pa se realnost slovenskega nogometa spet zdi lepša. Članska reprezentanca je v ligi narodov pokazala zametke igre, ki obljublja, da dolga suša brez naše udeležbe na največjih turnirjih ne bo trajala večno.
Obstanek med drugoligaši je povsem spodoben dosežek, ni pa ravno podvig, ki bi med navijači sprožil mrzlično iskanje namestitev, vstopnic in povezav do Nemčije, ki bo čez dve leti gostila evropski festival najboljših reprezentanc, ali do severnoameriškega trojčka Kanada-ZDA-Mehika, ki je za Katarjem naslednji v vrsti, da pozdravi najboljše selekcije sveta. V ligi B so nasprotniki, ki bi jim morala biti naša reprezentanca enakovredna, če ne že od njih boljša, da bi izpolnila večni cilj, se uvrstila na veliko tekmovanje. O realnosti pričakovanj, da bo Slovenija redno ali vsaj občasno zasijala na največjih odrih, bi ob skromnih vložkih in ne ravno globokem bazenu, iz katerega selektor črpa najboljše, kar premoremo, sicer dalo razpravljati, a ker je tam že bila, si nižjih ciljev preprosto ne sme postaviti. Selektor Matjaž Kek, ki bo zraven do leta 2024, je po remiju v Solni pogumno napovedal, da bo tudi ta generacija slej ko prej dočakala vrhunec. Ne toliko zaradi rezultatov, bolj zaradi podobe na igrišču.
Po klavrnem junijskem uvodu, ko je bolj kot poraza proti Švedski in Srbiji skelel brezzobi, anemičen in v usodo vdan obraz nogometašev na igrišču, se je reprezentanca zbudila. Slovenija je dobila ekipo. Dobila je moštvo, ki zna z garanjem in borbenostjo zakrpati pomanjkljivosti, hkrati pa izkoristiti potencial. Z Benjaminom Šeškom, draguljem v napadu, za katerega so se pri komaj 19 letih že ogreli evropski velikani, je dobila zvezdnika, ki zna z eno potezo tekmece spraviti na kolena. In to ponavljati iz tekme v tekmo. Ravno zaradi Radečana, za katerega še lani ni bilo prostora v mladi reprezentanci za domače evropsko prvenstvo, letos pa posnetki njegovih mojstrovin postajajo globalne spletne uspešnice, so pred kvalifikacijami za naslednje evropsko prvenstvo apetiti zrasli. Upravičeno.
Bi pa bilo bedasto, da bi ob Šeškovih čarovnijah, ki jim v dresu z državnim grbom enotno sledi deset bojevnikov, odgovorni prodali pravljico, da je z globalno najpriljubljenejšo igro na svetu v naših koncih vse v redu. Ne, slovenski nogomet je v tem poletju spet zdrsnil proti družbi eksotov. Klubi, ki bi morali postaviti prvo osnovo za uspešno reprezentanco, so že tam. Pustimo poglobljene lestvice, Uefine količnike in statistične analize, že dejstvo, da med 96 moštvi, ki to jesen igrajo na mednarodni fronti, ni niti enega slovenskega, bi moralo prižgati alarme. Najbolj merodajna sodba o kvaliteti slovenske lige, kvalifikacije za evropske pokale, je bila kruta. Kljub spremenjenemu sistemu, ki tudi našemu prvaku zagotavlja dovolj popravnih izpitov, ko se zaprejo vrata za vstop v elito, v ligo prvakov, niti na tekmah tretjerazredne konferenčne lige v skupinskem delu ne plapola slovenska zastava.
Proračuni se krčijo, da bi si zagotovili eksistenco, klubi (pod ceno) čez mejo pošljejo že skoraj vsakega nogometaša, ki je na naših igriščih doživel preblisk ali dva, brušenje talentov se konča, ko usvajanje nogometne abecede ni niti blizu črke ž, liga pa postaja poligon za v soseščini že odpisane tujce. Več kot 80 nogometašev iz naše lige je zgolj v tem poletju šlo iskat srečo v tujino. Ob takem osipu je nemogoče sanjati o rasti, delu na dolgi rok, postopnem približevanju najboljšim … Naslednje postaje odhajajočih so predaleč od evropskega prestiža, njihov prispevek tam pa preskromen, da bi lahko, če nam že rezultati ne štimajo, vsaj vzdrževali mit, kako razvojna je prva liga.
Slovenija (še) premore odlične nogometaše, a njihove veščine so vse prej kot posledica načrtnega dela v naši piramidi. Dovolj je zgolj ošvrkniti življenjepise igralcev s slovenskim državljanstvom, ki so v zadnjem desetletju pustili pečat na največjih odrih. Vratar Samir Handanović jo je iz slovenske lige popihal po sedmih odigranih tekmah, njegov naslednik med vratnicama Jan Oblak je prvoligaško sceno v domovini soustvarjal le eno sezono, Kevina Kampla so nogometno vzgojili v Nemčiji, profesionalna kariera Josipa Iličića bi se pod Alpami končala, če ne bi bilo tistega čudežnega poletja v Mariboru, Šeška je že pri 16 letih pod svoje okrilje vzel avstrijski Salzburg … Pa hitri odhodi v tujino niso in ne smejo postati rešitev za nadarjene slovenske nogometaše. Na vsakega šeška pride vsaj deset kukovcev, nogometašev, ki so se še kot najstniki pridružili akademiji tega ali onega odličnega kluba, tam ostali na situ, ki skozi spusti le najboljše, nato pa kvečjemu še enkrat poskusili srečo na domačem igrišču ali kar povsem opustili športne sanje.
Težav je preveč, da bi jih dve spodobni predstavi najboljše selekcije zakrile, kaj šele odpravile. Da prihodnost našega nogometa ne bi bila odvisna zgolj od drobtinic, ki padejo z mize največjih, vlagateljev z velikimi obljubami in precej manjšimi mošnjami, ali golega upanja, da se nekoč nekje morda združijo ravno pravi geni, ki bodo prinesli nov izvenserijski talent, se bo z realnostjo treba soočiti. Verjetnost, da bomo stik z vsaj srednjim rangom evropskega nogometa iskali z bajnimi proračuni, je približno takšna, kot da so se ravno danes v Horjulu hkrati rodili novi Messi, Ronaldo, Pele in Maradona, imamo pa primere, da se z dovolj znanja, zagnanosti, vizije in trdega dela da tekmovati tudi s precej večjimi.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
