Na pročelju stavbe na Koroški cesti 160 v Mariboru, kjer je del trojčka tudi Filozofska fakulteta (FF), se že kako leto nahaja grafit z razgaljenim hipertrofiranim moškim ponosom v glavni vlogi. Delo neznanega umetnika v črno-beli tehniki, podpisanega s psevdonimom wanksy, meri v dolžino kake štiri metre in krasi zid ob glavnem platoju pred fakulteto, tako da ga je nemogoče zgrešiti, saj po gabaritih presega zastavo univerze, razobešene nekaj metrov stran. Grafit ni opremljen s komentarjem, ki bi razkrival naslovnika ali namen, tako da je interpretacija v celoti prepuščena naključnemu opazovalcu; se pa pred volitvami novega rektorja ponuja kot dobra iztočnica za razmislek o stanju duha na Univerzi v Mariboru (UM).
Čeprav so tema pričujočega prispevka volitve rektorja, naj uvodoma povem, da se bo vrtel tudi okrog Filozofske fakultete. Razlogi so trije: prvi je, da je to moja matična fakulteta, katere utrip poznam najbolje. Drugi je, da me pogovori s kolegicami in kolegi z drugih fakultet vedno znova utrjujejo v prepričanju, da nas vse tarejo podobne težave. Tretji pomemben razlog pa je, da ima FF – in to pravim brez vsake patetike – posebno poslanstvo: biti mora (tudi) slaba vest univerze. In prav na tem polju je Univerza v Mariboru že pred časom zašla v slepo ulico.
Zverižen vrednostni sistem
Ni skrivnost, da so razmere na FF zaostrene že nekaj let. Razlogov je več in so nekateri znani tudi splošni javnosti: sum na povečane koncentracije radona, katerega vrednosti po letu dni še vedno ostajajo skrivnost; mešetarjenje s številom vpisnih mest za študij psihologije; fluktuacije delavcev v strokovnih službah (po številnih odhodih sta nedavno odšli vodja kadrovske službe in pred dnevi še vodja službe za študijske zadeve, fakulteta je že več kot dve leti brez tajnika); in do lanske zavrnitve habilitacijske vloge filozofa dr. Friderika Klampferja brez vsake utemeljitve. Dodamo lahko še nedavno pravnomočno sodbo, s katero je sodišče pritrdilo delavcu Filozofske fakultete, da je bil žrtev mobinga, in še sveže samoevalvacijsko poročilo za 2025, v katerem med drugim okrog 40 % delavcev FF poroča o trpinčenju na delovnem mestu.
Simptomatično je, da univerza navznoter svojim delavcem kaže mišice, navzven pa je precej bolj sramežljiva in kalimerovska
Navedenim primerom je skupno dvoje: da je z vsemi seznanjen rektor dr. Kačič in da je za sleherni primer našel tako ali drugačno opravičilo. Odzivi uprave so ob tem občasno pospremljeni s ciničnimi pojasnili, kot v primeru pravnomočno dokazanega mobinga, češ da je Univerza v Mariboru sodni spor izgubila kot pravna oseba in ima zato rektor zvezane roke. Kot da bi trpinčenje izvajale table in zidovi, ne pa ljudje z imeni in priimki! Je od akademskega starešine res preveč pričakovati vsaj preprosto iskreno opravičilo delavcu, ki je bil na univerzi dokazano trpinčen na svojem delovnem mestu? Tudi če ob tem ob strani pustimo dejstvo, da je davkoplačevalce izgubljena pravda stala 20.000 evrov, in višek ironije, da jo je fakulteta plačala iz sredstev za študijsko dejavnost? Simbol zveriženega vrednostnega sistema je tudi grafit iz uvodnega odstavka. Po hodnikih fakultete se še po odhodu dr. Klampferja namreč občasno pojavljajo nalepke in lističi z njegovim imenom kot oblika protesta proti načinu, na katerega je bil odstranjen. Povedno je, da je vsak tak papirček manično odstranjen v roku ene ure, osumljenci za širjenje tovrstne sovražne propagande pa klicani na zagovor k dekanu. Štirimetrski falus na pročelju fakultete istih dušebrižnikov seveda ne moti.
Oglušujoč molk in tabuizacija neprijetnih tem
Akademska skupnost ob tem dogajanju molči. Manjši del to počne iz gole preračunljivosti, preostali zaradi ljubega miru. Zaposleni dobro vedo, da kritika dekana ali rektorja hitro pomeni težave pri habilitaciji, napredovanju ali projektih, v skrajnem primeru tudi izgubo službe. Posledica sta oglušujoč molk in tabuizacija neprijetnih tem, o katerih se v univerzitetnih organih ne razpravlja ali se jih zavija v celofan. Na cmok v grlu ob prihodu na delo pa se človek nekako že navadi. Če k tej strupeni mešanici dodamo še osladno (kvazi)politično korektnost, zaradi katere je že vsaka konstruktivna kritika malodane sovražni govor, je jasno, zakaj je stanje duha na univerzi klavrno. Posebej skrbi, da te vzorce samoumevnega podrejanja in kulturo molka ponotranjajo mlajše generacije, kar je slab dolgoročni obet za univerzo in družbo. V isti sapi dodajam, da imamo na Univerzi v Mariboru odlične študente in v veliki večini tudi odlične strokovne in pedagoške delavce. Se pa vedno znova zatakne pri upravljanju. Kot se žaba kuha počasi, smo tudi na univerzi zadnja leta pristajali na njeno počasno preobrazbo v utilitarno in izrazito hierarhično naravnano ustanovo z "gospodom" dekanom ali rektorjem na čelu, kot bi šlo za božanstvo in ne prvega med enakimi. Posledica normalizacije malomeščanske miselnosti je, da si dekani (čast izjemam!) ne upajo odgovarjati več niti na elementarna vprašanja in to v njihovem imenu počne "kabinet rektorja". Tak vzorec upravljanja smo dokončno legitimirali v drugem mandatu aktualnega rektorja dr. Kačiča, zasebno čisto prijaznega in spoštljivega gospoda, ki bo dami vselej pridržal vrata, a je hkrati po mnenju mnogih utelešenje tehnokrata, ki oživi šele ob mahanju s "pravnimi mnenji", tudi ko so skregana z zdravim razumom.
Kako naprej
Simptomatično je, da univerza pri tem navznoter svojim delavcem kaže mišice, navzven pa je vizavi večjim igralcem, denimo vladi, precej bolj sramežljiva in kalimerovska. Nedavno so nas na to spomnili študenti psihologije, ki so z odprtim pismom dosegli, da sta rektor in resorni minister dobesedno isti dan skočila na noge (prizor je bil precej komičen) in čudežno uredila prej domnevno nerazrešljiv problem financiranja študija. Še en simptom trenutne univerze sta obsedenost z zidaki in "odličnostjo". Če ob strani pustimo napovedi o stomilijonskih "investicijskih ciklih", ki po neverjetnem naključju spet sovpadajo z rektorskimi volitvami, UM že nekaj let malikuje raziskovalni in še kak elitizem. Nadpovprečni dosežki so seveda dragoceni, a v praksi to pomeni tudi, da ima 80-90 % delavcev, ki smo po takih in drugačnih kazalnikih del sivega povprečja, kljub predanemu delu občutek, da smo le nujno zlo.
In prav za take dileme bo šlo na prihajajočih volitvah. Kandidata za rektorja – dr. Dean Korošak, ki stavi na kontinuiteto, in dr. Mitja Slavinec, ki stavi na proaktivno pozicioniranje druge največje javne univerze v visokošolskem prostoru – vsak na svoj način naslavljata vprašanja prihodnjega razvoja univerze. A ključno vprašanje presega posamezna imena: gre za odločitev o tem, ali bo Univerza v Mariboru ostala ujeta v obstoječe vzorce ali pa bo znala odpreti prostor za drugačne pristope, več dialoga in več zaupanja v ljudi, ki jo soustvarjajo. Kot akademska skupnost si lahko predvsem želimo, da bodo volitve spodbudile tehten razmislek o teh vprašanjih in bodo tudi simboli, omenjeni na začetku, le še spomin na čase, ki smo jih pustili za sabo.
