Martha Handburger iz Würzburga je 23. novembra 1941 z lastnoročnim podpisom potrdila, da jo je državna tajna policija obvestila o njeni evakuaciji, ki se je imela zgoditi štiri dni kasneje, in o zaplembi celotnega premoženja. Njen dokument je bil datiran, opremljen s signaturo kriminalističnega inšpektorja in je poleg na roko napisane evakuacijske številke 239 vseboval še zadnji Marthin naslov. Opomnik, ki so ga potisnili v roko Würzburčanki, nam srhljivo razgrinja, kako perverzno in učinkovito je deloval nacistični uradniški aparat. V skladu z veljavnimi predpisi je žrtvam naložil celo stroške transporta v živinskih vagonih!
Smejoči polni obraz novega načelnika nas gleda iz lokalnega časopisa z očmi nekoga, ki je z manevri šoka pravkar pošteno naplahtal občinstvo. Med drugim nam sporoča, da imamo opravka z maščevalno in vse bolj drzno oblastjo brez slehernega občutka za mero dostojnosti, ki se je trdno odločila poteptati vrednote antifašizma in načela enakosti, na katerih je temeljilo slovenstvo od konca druge svetovne vojne ter še posebej slovenstvo v Mariboru, ki mu je pred osemdesetimi leti zvonko pel mrtvaški zvon. Kajti z opisanim dejanjem vlada hote zabada nož v še zmeraj aktivno nevralgično točko mesta, ki je najtesneje povezana s strahovitim trpljenjem tukajšnjih ljudi med drugo svetovno vojno.
Plehko se tako posmehuje imenom upornih Mariborčanov z mogočnega spomenika na Trgu svobode, ki so izgubili življenja v boju proti nacističnemu redu, ki se je na Hrvaškem realiziral v ustaškem režimu. Domiselno se zdi graditeljem nove normalnosti, ker lahko prezirajo hrabra dejanja zgodnjega upora mariborske mladine z Bojanom Ilichom na čelu; ker lahko teptajo mariborske ulice in trge: Partizansko, Titovo, Cesto zmage, Trg revolucije, kakšna radost! Ko vlada na upravni enoti ustvarja čustveno vez s hrvaškim navdušencem za ustaštvo, jim govori tudi, da je mestni muzej narodne osvoboditve, ki med drugim dejavno neguje spomin na antifašistično bistvo mesta, povozil čas. Mariborskim otrokom in mladini sporoča, da so Martin Konšak, brata Polančič, Slava Klavora, Ivan Glinšek, Lizika Jančar, Boris Peče, Vanček Šarh in drugi protinacistični uporniki, ki v kolektivnem spominu trdno živijo zato, ker jih srečujemo v imenih vrtcev, šol in dijaških domov, prazna navlaka. Mariborskim tabornikom s simbolno tako nabitim imenovanjem na upravni enoti namiguje, da je čas za umik imen Miloša Zidanška ali Ljuba Šercerja iz imen njihovih taborniških rodov. Oh, pa kako se šele vlada s perverzno gesto, ko mesto ob Dravi draži s pevci, privrženimi ustaštvu, posmehuje gosto klesanim imenom žrtev nacističnega režima na Spomeniku talcem pred mariborskimi zapori. Namesto vsakoletnega poklona borcem Pohorskega bataljona se bo nemara celo odločila polagati vence v spomin slovenskim vermanom, ki so Nemcem pomagali ugonobiti bataljon banditov, pohorskih gošarjev. {api_embed_photo_R30}685057{/api_embed_photo_R30}
Zdaj smo na oblasti mi, bojeviti antikomunisti, kliče vlada Mariborčanom preko Trojan, če želite gladko polzeče finančne tokove do štajerske prestolnice, knjižnico, tunel pa novo grajsko fasado, boste žrtvovali nekaj svojih zastarelih simbolnih točk. Kaj torej pravite, sprašujemo še v tretje: ali vzamete Thompsona v zameno za imena tistih razcapanih upornikov, komunistov, ki so po dikciji spravne izjave SAZU ugrabili narodnoosvobodilni boj in še malo ne poosebljajo domoljubnih vrednot po novih merilih? Ker je Janez Janša ob obisku Maribora najprej obiskal nadškofa, s katerim sta govorila o položaju Katoliške cerkve v javnem življenju, so morda v skladu z načrtovanim idejnim premikom družbe v desno tudi nadomestna imena kanoniziranih mož že pripravljena.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
