"Vprašanje ni le, kako poimenovati sedanje pojave – »avtokratski populizem«, »kompetitivni avtoritarizem«, »neliberalna demokracija« –, ampak kako jih umestiti v širši zgodovinski kontekst. Po drugi svetovni vojni je v Zahodni Evropi prevladala globoka skepsa do »neomejene« demokracije. Volitve so na oblast lahko pripeljale tudi sile, ki so razgradile ustavni red. Povojni ustavodajalci so zato demokracijo zasnovali kot omejen sistem: ljudska volja naj bi bila zamejena z ustavo, delitvijo oblasti in katalogom temeljnih pravic, ki jih večina ne sme kršiti. /.../
Ta institucionalna arhitektura je desetletja zagotavljala stabilnost, gospodarsko rast in relativni mir. Vendar je hkrati ustvarjala vse večjo razdaljo med formalnimi mehanizmi demokracije in dejanskim središčem odločanja. Volitve so ostale, parlamenti so delovali, toda ključne odločitve so se pogosto sprejemale v sferah, ki so bile neposrednemu političnemu nadzoru umaknjene. Nizozemski politolog Peter Mair je to stanje opisal kot »izpraznjeno demokracijo«. Po njegovem mnenju so politične stranke postale del državnega aparata, izgubile stik z družbenimi bazami in se pomaknile proti ideološkemu centru. Volivci še vedno lahko izbirajo, toda izbira je omejena na različice podobnih programov. Demokracija postane proceduralna, medtem ko se vsebinske razlike zmanjšujejo. /.../
Sodobni populizem zato ni zgolj čustveni izbruh ali manipulativna retorika. Je izraz konflikta med liberalno-ustavnim modelom, ki poudarja omejitev oblasti, in demokratičnim načelom, ki poudarja suverenost ljudstva. Prihodnost demokracije bo zato odvisna od sposobnosti političnih akterjev, da ponovno povežejo institucionalno strokovnost z ljudsko legitimnostjo."
Vir: Delo
