"Komunisti in fašisti so v Franciji v tesnem zavezništvu vrgli liberalno vlado in potisnili predsednika na rob ustavne krize. Vlada lahko samo še z dekreti. Kogar skrbi, da je sistem evropske reprezentativne liberalne demokracije propadel, ima en trden razlog več. Če gre Francija k vragu, tudi drugi nimajo možnosti.
Nemčija je v podobnih težavah. V Italiji je po zmagi Giorgie Meloni vprašanje močnega voditelja urejeno, z njo se urejajo tudi ekscesi dediščine liberalne demokracije. Potreba po demokratičnem reprezentativnem sistemu plahni. V vzhodni Evropi smo že tam. Viktor Orban se je domislil novega sistema, ki mu je dal tudi privlačno ime. Neliberalna demokracija. Od Sofije in Bukarešte do Varšave in Pariza eksperimentirajo s prevajanjem madžarskega modela v lokalne izvedbe v levem ali desnem ključu. Dežele nekdanjega skandinavskega modela ne vedo več, kaj je ta model, in se pred grožnjo sibirskega mraza prilagajajo bolj toplim državam.
Na mejah Evrope problema reprezentativne demokracije zares nikoli niso imeli. Najprej je Recep Tayyip Erdogan v Turčiji ugotovil, da je sistem mogoče prilagoditi potrebam osebne oblasti predsednika države. Ukrajina je v svetovni vojni. Le da jo je svet potisnil v položaj, kjer mora žrtvovati svoje prebivalstvo za varnost evropskih meja. Ruska federacija deluje kot najbolj trdna evropska država. Tam se realizirajo sanje nove generacije evropskih politikov in pobožni načrti vseh generacij evropskih poslovnežev. Kazahstan je padel, Gruzija je na robu ali morda že čez. Armenija obupano išče svoj prostor v svetu, ki ne obstaja več. Amerika je pobožna država. Bog ji pomagaj in naj se vsemogočni usmili tudi nas."
