"Po končani osnovni šoli oče ni želel, da nadaljuje šolanje, a njegov talent je opazila socialna pedagoginja in ga na lastno pest s svojim avtom odpeljala v Ljubljano, kjer ga je vpisala v srednjo šolo in poskrbela za bivanje v internatu. Kljub temu da starši s podpisom v to niso privolili. Po kakšnem mesecu je ponj prišel oče in ga želel odpeljati domov, kjer je imel zanj že predvideno poroko. Močno ga je pretepel, a odpeljati mu ga ni uspelo, saj so ga obstopili prisotni v internatu in to preprečili.
Ta zgodba se me je še posebej dotaknila glede na to, da sem bil na romskem področju nekaj časa dejaven tudi sam. Mlademu Romu je utirila pot v spodobno življenje pogumna pedagoginja, ki bi lahko za svoje dejanje tudi, tako ali drugače, odgovarjala.
In tako sva stala z dolenjskim Romom tam visoko nad navdušeno množico. Jaz z nekoliko orošenim očesom pod vtisom njegove življenjske zgodbe, on nasmejan s kozarcem v roki. In potem sem glede na zadnje dejstvo in na vprašanje, kako pa kaj ti, še kaj snemaš, nekoliko preračunljivo odgovoril: "Mah, sem hotel kozarec onega vina kupiti, pa prodajajo le cele steklenice." Malo je še postal, potem pa odšel do sedečega Živojinovića (Slobodana, nekdanjega tenisača, moža Lepe Brene, op.ur.), ga prijel okoli ramen, ta pa mu je natočil vino.
"Si imel to v mislih?" me je vprašal, ko mi ga je prinesel. Nekoliko v zadregi, a navdušen sem ga vprašal: "Kako ti je pa to uspelo?" "Ah," je odvrnil. "Rekel sem mu, naj mi natoči za prijatelja. Mi se sicer družimo, ko pride v Ljubljano." Kako lepo, sem si mislil. Hvala socialni pedagoginji tudi z moje strani."

