"Zasmehovanje je po vsem svetu postalo tudi ena izmed ključnih oblik političnega boja. Tudi politika je namreč ugotovila, da lahko z zasmehovanjem doseže več kot z napadi na političnega konkurenta. Zakaj bi bilo zasmehovanje lahko toliko uspešnejše? Zato, ker se s političnimi strankami in politiki ljudje vsaj posredno identificiramo, ko se odločimo, da jim bomo dali svoj glas. A kdo se želi identificirati z nekom, ki je predmet posmeha? Če se nekomu vsi smejijo, pa četudi zgolj zato, ker je vic o njem tako dobro narejen, kdo se bo želel s takšnim politikom ali stranko identificirati?
Dejstvo je, da je bilo prav zasmehovanje eden izmed ključnih marketinških prijemov kampanje Donalda Trumpa, ki je seveda potekala tudi na vseh družbenih omrežjih. Niti se niso trudili prikazati Joeja Bidna in kasneje Kamale Harris kot politično nesprejemljiva, ampak sta bila vedno izpostavljena kot objekt posmeha. Na volitvah poteka boj v obe smeri: stranke in politiki poskušajo na eni strani del volivcev prepričati, naj jih podprejo, drug del volivcev pa prepričati, da naj ne podprejo protikandidata in se volitev ne udeležijo. In ljudje res težko podprejo nekoga, ki je predmet ponavljajočega se zasmehovanja. Enako velja za politično stranko – če je predmet posmeha, je za njenega potencialnega volivca to bolj neprijetno, kot če bi bila predmet političnih napadov. Poleg tega volivci zasmehovanja ne prepoznamo avtomatično kot politično propagando, saj je tovrstna propaganda usmerjena na naša čustva, ne pa na naše politične opredelitve in vrednote.
Seveda, humor in norčevanje iz političnega nasprotnika sta bila vedno orodje političnega boja in volivci smo ju vedno dobro sprejemali. Zdaj se smejimo lažnivim posnetkom, ki se sploh niso zgodili. /.../ Vse to nas čaka na prihajajočih volitvah."
