"Želel sem zapustiti Twitter (X), ker se je spremenil v greznico strupenosti in blata. A tam imam 1,2 milijona sledilcev. Na Blueskyju sem jih imel sto. Zdaj jih imam nekaj deset tisoč. To pomeni: Twitterja ne morem zapustiti. Zdaj pa si predstavljajte, da bi s pravno regulacijo naložili X-u, da mora, če želi še naprej delovati, omogočiti, da ljudje, ki sledijo nekomu na X-u, lahko še naprej prejemajo njegove objave tudi po tem, ko ta oseba preide na drugo platformo - recimo na Bluesky. To je ekvivalent tistega, kar so nekoč naredili s telekomi, ko so jim naložili, da mora uporabnik ob menjavi operaterja ohraniti svojo telefonsko številko.
In kot zanimivost: interoperabilnost je bila lani zakonsko uvedena na Kitajskem za digitalne ponudnike in aplikacije. Na Zahodu se to, razumljivo, nikoli ne bo zgodilo. A če bi se, bi bil to resen, boleč udarec moči in privilegijem novih oblačnih gospodov. Proti monopolu smo se včasih borili z antimonopolno zakonodajo, tako kot Teddy Roosevelt, ko je leta 1911 razbil Standard Oil na petdeset manjših podjetij, razporejenih po zveznih državah. A kako razbiti Google? Youtube? Razkosati ju je nesmiselno. Na koncu vedno pridemo do istega vprašanja: kdo ju ima v lasti? Edini način, da tehnofevdalizem dokončno odpravimo, je prehod iz kapitalističnega korporacijskega prava, kjer lahko imaš toliko delnic, kolikor imaš denarja, v sistem, kjer ima vsak delavec eno delnico podjetja, v katerem dela. In kjer delnice ne moreš imeti, če v podjetju ne delaš. To lahko zakonsko uredimo v enem koraku: podjetja naj postanejo samozadružna, v delavski lasti in pod delavskim upravljanjem. Če k temu dodamo še državljanske komisije, ki bi ocenjevale družbeno uspešnost teh podjetij, lahko obdržimo trge, a brez kapitalizma."
