"Zdi se, da se je Evropa oziroma EU naposled zbudila. Zbudila se je iz sna samoprepričanosti, samoveljave in samozadostnosti – iz tistega svojega performativnega festivalskega razpoloženja, v katerem se je lovila in ugajala sami sebi zadnji dve desetletji. V resnici ni imela mobilizacijskega načrta, ampak je verjela, da ji bo že z izrekanjem o tem, da obstaja in ima svojo identiteto, med državljani v različnih nacionalnih kontekstih uspelo ustvariti lojalnost in zavezanost k skupni prihodnosti. Danes vemo, da državljanski projekt ne deluje tako. Na drugi strani sta jo njena predstava o samozadostnosti in opiranje na deklarativno pripadnost brez jasnega načrta krepitve modelov pripadnosti omejila v vlaganja v utopično prihodnost. Zakaj je lahko tako ravnala? Deloma zato, ker je bila v njej še vedno živa ideja evropocentrizma kot samoizpolnjujoče se prerokbe o Evropi kot središču naših življenj, delno zato, ker se je zanašala, da je kot del zahodnega sveta in partnerske konstelacije, v kateri vodilno vlogo varovanja prihodnosti Zahoda igrajo ZDA, v svojem prihodnostnem načrtu varna. /.../
V trenutku inavguracije ameriškega predsednika Donalda Trumpa smo prišli do točke streznitve. Evropska zgodovina in zgodovina Zahoda sta bili do ameriških volitev na previsu. Zdaj vemo, kako je videti svet na drugi strani. Smo v položaju, v katerem se razgrajujejo utečeni politično-demokratični modeli, ki smo jih podedovali iz 20. stoletja, spreminja pa se tudi sistem vrednot in z njim način javno-političnega razpravljanja. /.../ Danes smo priča obrnjenemu procesu razgradnje nečesa, kar smo imenovali demokracija, v režim in konstelacijo, ki ji lahko rečemo avtokratska, kleptokratska, despotska, oligarhična, iliberalna ali kakor koli drugače. Zagotovo je nekaj novega in ne povsem znanega."
