"Ali je res etično pričakovati, da bo mlad učitelj v enakem času kot izkušena kolegica naučil iste stvari in nato z učenci pisal isti test, če pa jih morda sploh še ni mogel zares naučiti? Znova in znova se vračam k istemu vprašanju: zaradi koga smo v šolah? Smo tam zaradi učencev in dijakov ali zaradi sistema? Zaradi ljudi, ki jih učimo, ali zaradi navidezne usklajenosti med odraslimi strokovnjaki? Komu se pravzaprav prilagajamo – otrokom in mladim, ki jih učimo, ali odraslim, učnim načrtom, maturi in njihovemu tempu?
Za mlade učiteljice in učitelje to pomeni nenehni pritisk, stres in strah, da ne bodo zmogli. Mnogi mi povedo, da si ne upajo manjkati niti nekaj ur za izobraževanje, ker bodo takoj 'iz ritma'. Zato ne gredo nikamor. Ne vzamejo si časa za svojo rast, ker imajo občutek, da morajo ves čas samo dohitevati. Na drugi strani pa enak ali še večji pritisk doživljajo učenci in dijaki. Takrat se vprašam: Kaj jih s tem učimo? Kaj jim sporočamo, da je pomembno? Da je treba slediti tempu. Da je treba zdržati pritisk. Da se je treba uravnavati po sistemu, ne pa po razumevanju. Da je sistem pred človekom. Kot da so otroci stroji, ki jih je treba v enakem času vse enako napolniti, kot da hitrost pomeni učenje. In se potem čudimo njihovi apatičnosti, nečloveškosti, individualizmu. Učenje potrebuje čas. Potrebuje razumevanje. Potrebuje odnose. In potrebuje tudi učitelje, ki imajo prostor, da postanejo učitelji. /.../
Tako sami, kot so pogosto učitelji v Sloveniji, niso skoraj nikjer v državah, katerih šolske sisteme občudujemo in katerih rezultate bi radi dosegli. Če ne bomo odstranili ovir, ki so pred učitelji, pomanjkanja časa, podpore in varnega prostora za učenje, nam nobena sprememba učnega načrta ne bo pomagala."
Vir: Delo
